Misijon leta 1951

Kljub težkim časom in protiverskim pritiskom je bil v župniji od 16. do 23. 9. 1951 sveti misijon. Bil je eden prvih po vojni v Sloveniji. Zanimivo je, da ga niso vodili redovniki, ampak škofijski duhovniki: g. Slavko Podgornik, g. Stanko Vodopivec in g. Vinko Berce. Po letu 1951 so se začeli obnavljati misijoni tudi drugod po Sloveniji.

Vsak dan misijona se je začelo češčenje Najsvetejšega zjutraj ob 5.30 in je trajalo do 11.00. Vse štiri maše pred izpostavljenim Najsvetejšim so bile dopoldne. Govori so bili med eno in drugo mašo. Popoldne so bili stanovski nauki, spoved, križev pot in blagoslov z Najsvetejšim. Zvečer ob 21.00 je zvonil misijonski zvon. Župnik je priporočil, naj med zvonjenjem misijonskega zvona "molimo kleče 5 očenaševi n 5  zdravih Marij v čast Kristusovemu trpljenju za uspeh misijona ..."[Oznanilna knjiga župnije Ajdovščina, leta 1951]

Med misijonom je bilo spovedanih 1945 ljudi. Spovedovalo je 12 različnih spovednikov. Vseh govorov je bilo 30. Geslo misijona je bilo: Reši dušo.

Za sklep misijona je bilo toliko ljudi od vseh strani, da so pri procesiji sklenili poln krog "od cerkve do Postojnske ulice proti Hublju in od tu preko Trga nazaj do cerkve".[Oznanilna knjiga župnije Ajdovščina, leta 1951] Litanije in blagoslov so imeli kar pred cerkvijo, ker večina množice ne bi mogla v cerkev.

Misijon je bil v tisith časih pogumno dejanje in je izredno blagodejno vplival na versko življenje v župniji.

Zidanje novega župnišča (1953 - 1955)

Ker ni bilo upanja, da bi kmalu dobili nazaj staro župnišče, so začeli razmišljati o graditvi novega zasilnega župnišča. Župnišče je moralo biti majhno iz dveh razlogov: 1. ker ni bilo denarja; 2. da župniku ne bi vsilili kakšnega podnajemnika, najraje oficirja ali miličnika. Zato so načrtovali župnišče le s kuhinjo, pisarno in dvema spalnicama, brez veroučnih učilnic, sobe za arhiv sobe za goste in konferenčne sobe.

Oblast župniji ni dovolila graditve novega župnišča, zato se je nova stavba, severno od cerkve, zidala kot zasebna hiša g. Dušana Bratina. Zemljišče ni bilo cerkveno, zato je bilo treba najprej urediti lastninska razmerja. Tudi g. Bratinu v začetku niso dovolili graditi, češ, da "parcela ni zazidljiva". Gradbeno dovoljenje je bilo končno dano 5.8.1953. Načrt župnišča je naredil Jožef Kete, on je potem tudi vodil zidavo. Med kopanjem temeljev so naleteli na opečnat sarkofag iz rimske dobe, ker župnišče stoji na nakdanjem rimskem pokopališču. Čez nekaj let so najdbo izročili muzeju.

Denar za zidavo so zbirali tako, da so prodali vse dotedanje cerkveno premoženje: cerkveno hišo na Lavričevem trgu, ki je bila v zelo slabem stanju in je v njej do svoje smrti stanoval cerkovnik Srečko Poljšak, in pa manjši travnik na Policah. Odtlej župnija ni imela več drugega premoženja kakor cerkev in prostor okrog nje.

Zidanje župnišča je trajalo do konca leta 1955, ko je župnik Bratina prepisal župnišče in vrt v izključno last ajdovske cerkve sv. Janeza Krstnika.

V škofiji je bilo ajdovsko župnišče prvo, ki je bilo po vojni na novo zgrajeno, je pa verjetno še vedno najmanjše.

Cerkev je bila oblastnikom v napoto

Ko se je župnik naselil v novo župnišče, ni imel veliko razlogov, da bi se oddahnil. Objavljen je bil urbanistični načrt, toda novo župnišče ni bilo vrisano., ampak je bilo zemljišče rezervirano za razne šolske gradnje. Grozila je nevarnost, da bo župnišče porušeno.

Za nameček so leta 1966 začeli graditi športno igrišče tik ob cerkvenem zidu, in to brez soglasja župnije in zgodovinske stroke, saj so prekopali veliko površino rimskega pokopališča, ne da bi ga prej raziskali. Vdrli so tudi v cerkveno posest.

Župnik je pisal pritožbe na vse strani, a brez uspeha. Naj navedem le odlomek pritožbe na izvršni svet SRS - republiški sekretariat za gadbeništvo - z dne 3.3.1967: "Urbanistični načrt je tudi zradiral tukaj obstoječe župnišče. Govori se, da je 'preskromno'. To je velika krivica. Zakaj? Pred sedemnajstimi leti je tukajšnja cerkvena skupnost morala odstopiti Občinskemu odboru župnišče, ki ga je vedno posedovalo, prav tako dva vrta, kapelico in drvarnico. Ajdovščina je bila sedež okraja in je zato potrebovala večjo stavbo. Najenostavneje je bilo odvzeti župniku. ... Med tem je cerkvena skupnost sklenila, da si postavi drugo župnišče. V ta namen je prodala hišo na Titovem trgu in vso svojo zemljo ter dolga leta porabljala še miloščino in darove vernikov v ta namen.  A sedaj . in to je neznosna krivica - novo župnišče sploh ni več v urbanističnem načrtu in na cerkveno obzidje se je navalila zemlja ... Tu je bil uradni zemljemerec. Točno je določil cerkveno gradbeno ozemlje, ter ga zakoličil, toda že čez nekaj tednov so z buldožerjem zasuli vse količe in nametali zemljo na cerkveno obzidje, kjer še zdaj leži. Predstavnik tukajšnje verske skupnosti se je tedaj pritožil na urbanističnem uradu v Ajdovščini - neuspešno."[Dokument v župnijskem arhivu]

Škof dr. Janez Jenko je postavil posebno komisijo, ki so jo sestavljali dr. Alojzij Vetrih, g. Brunoslav Podobnik in g. Aleksander Lestan. Pošiljali so pritožbe na republiško komisijo za verska vprašanja, na republiški izvršni svet. Posredoval je škof Jenko. Pritožbe so potovale v Novo Gorico, na občino Ajdovščina, a vsepovsod neuspešno. Nekateri niso niti odgovorili.

9.3.1967 so v enem od svojih občinskih dopisov le priznali, da je bilo dovoljenje za gradnjo igrišč izdano že 10.11.1960 in da župnija o tem sploh ni bila obveščena, vendar se sedaj ne more nič več narediti, ker je poteklo že več kot pet let od izdaje dovoljenja, zato se zavrne vse pritožbe. Zakaj so pri gradnji vdrli v cerkveno zemljo in tja nasuli zemljo z igrišč pa niti besede.

V zvezi z novim župniščem in igriščem ob cerkvi so morala biti neka razmišljanja, da bi podrli tudi župnijsko cerkev in jo postavili na kakšno bolj oddaljeno mesto proč od šole , ker je škof Jenko v eni od pritožb na takratne oblastnike zapisal: "Zelo dvomim, da bo Občina Ajdovščina mogla prenesti župnijsko cerkev, ki je pod spomeniškim varstvom, na drugo mesto, ki bo primerno oddaljeno od hrupa javnega igrišča ..."[Dokument v župnijskem arhivu]

Škof je na začetku leta 1967 poslal župniku tudi dopis: "Iz razgovora z vami sem zvedel, da se cerkveni prostor neposredno pred in ob župnijski cerkvi v Ajdovščini pretvarja v prostor za parkiranje. Kot vaš predstojnik vas opozarjam, da storite potrebne korake, da se prepreči motenje službe božje kakor tudi mirna posest cerkvene lastnine..."[Dokument v župnijskem arhivu]

Sredi tega razburljivega dogajanja je župnik Bratina odšel za župnika v Šempeter. V Ajdovščino je lea 1967 prišel župnik iz Šempetra g. Albert Metlikovec, ki je podedoval tudi spor z občino glede šolskega igrišča.

Poravnava med občino in župnijo leta 1968

Ob pomoči odvetnikov Tomaža Marušiča (sedanjega ministra za pravosodje [v 4. vladi republike Slovenije  od 27. februarja 1997 do 7. junija 2000 op Ilc]) in Milana Lozeja so se začeli dogovori za sporazumno poravnavo. Dokument o poravnavi je bil podpisan po dolgotrajnih pogajanjih 1.8.1968. Obsegal je naslednje sklepe:

"1. Z zgrajenimi igrišči bo upravljala šola. Samo s predhodnim dovoljenjem šolske uprave bo lahko košarkarsko igrišče služilo tudi izvenšolski dejavnosti. Nikoli te dejavnosti ne smejo biti ob urah, ko so verski obredi v cerkvi.

2. Meja med šolskimi igrišči in med cerkvijo poteka po cerkvenem zidu, dokler je ta v ravni črti do Ulice 5.maja. Po tej ravni črti se lahko sezida nov zid.

3. Občina se obveže, da bo odstranila nasuto zemljo med igriščem in cerkvenim zidom, ter igriščem in župnijskim vrtom.

4. Občina se obveže, da bo ob novi meji med cerkvijo in igrišči v pasu dveh metrov proti severu nasadila iglavce in drugo zimzeleno rastlinje.

5. Isto velja za mejo med igrišči in župnijskim vrtom. Občina bo zasadila iglavce in drugo zimzeleno rastlinje, ter jih zaščitila z ograjo, ki naj služi estetskim potrebam in preprečuje prehode.

6. Rok za odstranitev zemlje med cerkveo parcelo in igriščem in nasaditev zimzelenega rastlinja v dvometerskem pasu je konec oktobra 1968. Isto velja za odstranoitev zemlje, nasaditev zimzelenega rastlinja ter postavitev ograje med igriščem in župnijskim vrtom."[Dokument v župnijskem arhivu]

Kljub doseženi poravnavi so bile razne športne tekme na igrišču prav ob nedeljah ob desetih dopoldne, ko je glavna župnijska maša. Hrup iz igrišča je motil potek obredov. Zato so začetek nedeljske maše prestavili na pol deseto uro.

Zid med igriščem in cerkvijo je bil na cerkvene stroške narejen šele leta 1995. Kamenje v novozgrajenem zidu je iz stare svetogorske bazilike, ki je bila porušena med prv svetovno vojno. Po prvi svetovni vojni so z njim zgradili romarski dom. Pred leti so opuščeni dom začeli obnavljati in ostalo je nekaj kamenja. Ker je obnovo doma vodil Franc Gregorc, je poskrbel, da se je kamenje vgradilo v ajdovski zid.

Živa meja severno od cerkvenega zidu po več kot tridesetih letih še vedno ni zasajena.

Povečanje veroučne učilnice

Verouk je bil izgnan iz šol že leta 1951. Župnik ga je takoj nadaljeval v veroučni učilnici nad zakristijo.

Kljub velikim pritiskom na verne učiteljice in učitelje jih je bilo v Ajdovščini nekaj, ki so kljub tveganju, da bodo izgubili službo, hodili k sv. maši v domačem kraju. Zgled je spodbujal tudi druge k pokončni drži.

Učilnica je bila nad zakristijo. Že pod fašizmom so tam prirejali razne igre, imeli verouk v slovenščini (če bi ga imeli v šoli, bi moral biti v italijanščini) in sestanke v okviru cerkvenih organizacij. Prostor je bil majhen, dohod do njega iz zakristije pa neroden.

Po daljši pripravi je župniji leta 1965 uspelo podaljšati cerkveni prizidek, v katerem je zakristija za 4,5m.

Prvotno so imeli namen vse štiri stranske oltarje v cerkvi prestaviti globje v steno in na zunanji strani cerkve prizidati majhne kapele. Tako bi pridobili prostor v cerkveni ladji. Ker zavod za spomeniško varstvo načrta ni odobril, so načrt spremenili. Podaljšali so le cerkveni prizidek.

Pridobili so prostor za cerkveno shrambo, novo stopnišče v učilnico, sanitarije in majhen kabinet za veroučitelja. Veroučna učilnica je postala nekoliko večja.

V obdobju prenovitvenih del (1964 - 1967) so prestavili tudi krstni kamen in baročni vhodni okvir izpod kora na sedanje mesto. Krstni kamen je bil pred zadnjo selitvijo zaprt za vrati v niši za omenjenim marmornim okvirjem, okrašen z oljno sliko Krsta v Jordanu, ki je zdaj zazidana za spovednico ob vhodu na kor.

V katehezo so se vključile šolske sestre sv. Frančiška

Leta 1967 so prišle v Šturje šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja. Vključile so se v župnijsko pastoraln i katehetsko delo.

Že leta 1968 je sestra Lucija Krajnc začela poučevati tudi v Ajdovščini. V katehezi so jo nasledile leta 1977 sestra Angelina Špindler, 1978 sestra Tadeja Mozetič, 1986 sestra Biserka Zanjkovič, 1988 sestra Slavka Požbane, 1992 sestra Danica Vrtič, 1996 sestra Rebeka Kenda. Delo sester v kateezi je vneslo v župnijo novo dinamiko. Zlasti mlajši otroci so bili deležni kateheze, ki je bila bližje njihovemu doživljanju. Župnija je v živem stiku z redovnicami spoznavala njihovo nenadomestljivo vlogo v Cerkvi.

Pod župnikom Albertom Metlikavcem (1967 - 1979) je bila prav kateheza močno v ospredju, saj je bil župnik velik katehetski strokovnjak, voditelj Slovenskega katehetskega sveta in eden odavtorjev prvih povojnih katekizmov. Poudarek se je vedno bolj premikal od kateheze otrok h katekezi odraslih.

Po letu 1980 se se v katehezo čedalje bolj vključevali za katehezo usposobljeni laiki, tako da je ob koncu stoletja v Ajdovščini glavno župnikovo delo predvsem kateheza in pastorala odraslih.

Nova pokopališka cerkev

V Šturjah je bilo ukinjeno pokopališče ob vojašnici, zato je postalo ajdovsko pokopališče zadnji dom pokojnih iz obeh župnij.

V Ajdovščini se je prej odvijal pogrebni sprevod iz župnijske cerkve na pokopališče. Ob ukinitvi šturskega pokopališča je postalo pereče vprašanje prostora za pogrebno bogoslužje na pokopališču. Zato sta se obe župniji zedinili za postavitev pokopališke kapele. Načrte zanjo je naredil plečnikov učenec arhitekt Anton Bitenc. Gradili so jo leta 1974. Dela je vodil šturski župnik. Denar sta prispevali obe župniji. Cerkev še vedno čaka na svojo končno ureditev in notranjo opremo.

Po Bitenčevih načrtih so od leta 1972 do leta 1974 uredili tudi okolico med župniščem in cerkvijo ter prostor pred njo asfaltirali.

Polnočno petje na "Placu"

Prvo leto po prihodu v Ajdovščino me je presenetila navada, da odidejo cerkveni pevci in drugi ljudje po polnočnici na glavni mestni trg, in tam zapojejo nekaj božičnih ljudskih pesmi. Lep običaj. Ni mi uspelo odkriti, kje ima začetek.

Po nekem izročilu se je začelo nočno prepevanje že v prejšnjem stoletju. Za božič naj bi nekateri pevci hoteli izzvati judovsko rodbino, ki je imela hišo na glavnem trgu. Zato so šli po polnočnici tja prepevat. Gospodinja pa jim je v nasprotju s vsemi pričakovanji prijazno postregla. Iz izzivanja naj bi se po zaslugi prijazne gospodinje rodil običaj.

Tudi pod fašizmom so nadaljevali s petjem po polnočnici, čeprav je bila to kar nevarna pravokacija. Po drugi svetovni vojni so prišli na trg miličniki, da bi preprečili "verske obrede na nedovoljenih krajih". Pevci so odvrnili: "Če smo peli pod fašizmom, bomo tudi  v svobodi." In pri tem je ostalo.

Zgode in nezgode ajdovskih zvonov

Zvonovi imajo v zgodovini ajdovske župnije posebno mesto vsaj 250 let. S pretiranim zvonjenjem in ubitim zvonom je imel opravka že škof Attems pri vizitaciji leta 1750.

Med prvo svetovno vojno so pobrali zvonove, da so jih pretopili v topove. Po njej so nabavili nove, a jih je bilo treba čez nekaj let preliti, ker so počili, verjetno zaradi nestrokovnega ravnanja.

V drugi svetovni vojni so pobrali veliki zvon, ki je tehtal 1017 kg. Izgubill se je nekje v Italiji. V okviru vojne odškodnine, ki jo je Italija plačala Jugoslaviji, so bili zajeti tudi zvonovi. A cerkev tega denarja ni nikoli videla.

Ajdovci so kupili novega iz svojih žepov. 13.3.1970 je bila slovesna blagoslovitev novega velikega zvona (1160 kg). Po blagoslovu so ga nestrokovno dvigovali z vitlom gasilskega avtodvigala. Ko je bil zvon na višini šestih metrov je popustila sklopka. Zvon je padel na tla in se ubil. Treba ga je bilo pretopiti v Žalcu. Kmalu je bil spet v Ajdovščini, a tokrat so ga po stari in preiskušeni metodi dvignili brez velikih ceremonij in še danes služi svojemu namenu, le prvenstvo je moral odstopiti še večjemu orjaku.

Leta 1981 so zvonovi prvič zapeli na električni pogon. Eno pomembnih cerkovnikovih opravil so prevzeli avtomati in elektrika. Prej je vsa leta po vojni zelo vestno skrbela za zvonjenje mežnarica Joža Lulik. Poleg tega je tudi čistila in krasila cerkev ter skrbela za verski tisk.

Pritrkovalskim sladokuscem se je dolgo časa tožilo po četrtem zvonu. Želja se jim je uresničila 24.6.1994, ko je bil blagoslov dveh malih zvonov (550 in 310 kg). Sami so organizirali zbiranje denarja, preureditev v zvoniku in nabavo pri firmi De Poli v kraju Vittorio Veneto.

S tem zgodbe še ni konec. Ajdovski rojak Mario Slemič se je med drugo svetovno vojno zaobljubil, da bo kupil cerkvi 3000 kg težak zvon. Kmalu potem, ko je bilo v zvoniku že vse na svojem mestu, je prišel z ponudbo. Več časa se je bilo treba pogajati, da je popustil pri teži zvona in privolil na 2700 kg, sicer se zvon ne bi glasovno ujemal z ostalimi. Veliki zvon, ki ga je prav tako vlila firma De Poli, je škof Metod Pirih blagoslovil 31.3.1997.

Zdaj zvonovi zvonijo blagoglasno in mogočno. Pet jih je v 36 m visokem zvoniku (2700 kg, 1160 kg, 900 kg, 550 kg in 310 kg). K njim vodijo nove stopnice v zvoniku, visijo na novi konstrukciji, električna energija, ki jih poganja prihaja k njim po novi napeljavi in varujejo jih nova polkna v linah zvonika. Le zidovi zvonika so še stari. V župniji je več dobrih pritrkovalskih moštev, ki k sreči niso ubila še nobenega zvona, čeprav navdušeno pritrkujejo. Želimo jim le, da bi s svojo glasbo privabili čimveč ljudi k Božji službi.

Župnija je spremenila meje

V ajdovsko župnijo je spadalo pet hiš zaselka Gorenje, ki sicer spada v Lokavec. Po ljudskem izročilu je bila ob ustanovitvi župnije Ajdovščina premajhna, zato ji je Lokavec odstopil pet hiš v Gorenjah.

Na drugem koncu župnije so bile hiše ob sedanjem letališču že pod kriško župnijo, čeprav so imeli do kriške cerkve štirikrat dlje kot do ajdovske.

6.2.1976 je škof Janez Jenko določil, da se vse hiše ob letališču do prvega mostu dodelijo Ajdovščini.

Čez devet let, 13.8.1985, se je pet hiš iz Gorenj po škofovem dekretu spet vrnilo pod zvon sv. Lovrenca.

Čeprav ajdovska župnija spada po številu prebivalcev med srednje velike v škofiji, je po teritoriju najmanjša. Dolga je le dober kilometer. Začne se pri mostu na Hublju in se konča pri mostu na letališču.

Verniki prevzamejo vedno več odgovornosti v župniji

V cerkveni zgodovini so verniki in duhovniki sodelovali na različne načine. Misel drugega vatikanskega koncila, da morajo laiki v moči svojega krsta prevzemati večjo soodgovornost  pri oznanjevanju, bogoslužju in karitativni dejavnosti, je prodrla tudi v ajdovsko župnijo.

Pravni okvir soodgovornosti je dala ustanovitev župnijskega pastoralnega sveta leta 1980. Prvič je bil ŽPS sicer izvoljen leta 1966, a je imel le eno sejo, na kateri so izvolili dva ključarja. Sledila je skoraj petnajstletna pavza. Velike ideje dozorevajo počasi.

Ena najpomembnejših odločitev ŽPS je bila sprejeta na župnkov predlog leta 1984. Župnijo so razdelili na šest sosesk (območij). Soseska prevzame štirinajstdnevno skrb za čiščenje in krašenje cerkve ter za bralce beril, prošenj in uvodov pri nedeljski maši. Po štirinajstih dneh preide odgovornost na naslednjo sosesko. S takšno preureditvijo župnije se je zelo povečalo število ljudi, ki so se čutili soodgovorne za sodelovanje pri bogoslužju in za lepoto župnijske cerkve.

Volitve v ŽPS so vsakih pet let, potekajo po soseskah. Iz vsake soseske sta izvoljena dva predstavnika. Poleg njih so v ŽPS še voditelji nekaterih verskih občestev.

V župniji se je zadnji dve desetletji precej pomnožilo število malih verskih občestev: Karitas, dve molilni skupini, misijonska in mladinska skupina, skavtje, zakonska skupina, družinska skupina, skupina ministrantov iz osnovne šole in mladincev, liturgična in katehetska komisija, klub krščanskih izobražencev, živi rožni venec, cerkveni pevski zbori, molitveno-pogovorna skupina .... Župnia kot celota je versko živa le, če ima v svojem okolju več dejavnih malih cerkvenih občestev.

Posebna skupina so ključarji, izvoljeni od ŽPS in potrjeni od škofa, ki skrbijo za gospodarske zadeve župnije. Vodili in organizirali so obnovo notranjosti veroučne učilnice leta 1982 ter postavitev nove bakrene strehe na zvoniku leta 1984. Leta 1985 so dali novo streho nad veroučno učilnico in toplotno izolacijo v župnišču; nov omet na zvoniku, novo streho na cerkvi in nov pod na podstrešju cerkvene ladje pa leta 1988. Notranjščina cerkve je bila na novo prepleskana leta 1989.

Leta 1993 so bile obnovljene orgle. Leto pozneje so bila vzidana nova okna v učilnici in zakristiji, nekoliko pozneje tudi v cerkvi. Kupljena sta bila dva manjša zvonova, narejeni sta bili novi spovednici s prenovljenim pročeljem starih spovednic iz leta 1911, obnovljena je bila stara zakristijska omara iz leta 1737, pozlačen je bil kelih iz leta 1705 in drugo cerkveno posodje. V cerkev se je vrnil obnovlje Cebejev križev pot. Pozlačena in posrebrena sta bila lestenca. Izdelana so bila nova stranska vrata (glavna že nekoliko prej) in obnovljene klopce za otroke. Klopi za odrasle so bile obnovljene že leta 1990.

Nov daritveni oltar, ambon in sedeži so bili narejeni po načrtih prof. Ivana Antona Kovača leta 1995. Obhajilna miza je bila odstranjena iz prezbiterija že leta 1980 in takrat je bil postavljen tja zasilni daritveni oltar.

Vsa dela so vodilli verniki sami pod vodstvom ŽPS, ključarjev in župnika.

Tudi  v malih občestvih je glavna odgovornost za delo na vernikih samih in ni vse odvisno od župnika. Izredni delivci obhajila so bili v župnijo uvedeni leta 1980. Najprej so obhajale in vodile bogoslužje v odsotnosti župnika le sestre. Danes so za takšna bogoslužna opravila pooblaščeni tudi laiki. Vpeljala se je lepa navada, da verniki z župnikovim dvoljenjem nosilo domov svojim bolnim sorodnikom sv. obhajilo.

Eden načinov prenove verskovzgojnega dela v župniji so bili tudi razni dnevi zbranosti in tedni duhovnih vaj za mladino in starejše veroučence iz osemletke.  Ministranti so že od leta 1980 vsako leto preživeli po en teden na župnikovem domu v Doleh. Dnevi so bili namenjeni razvedrilu, vzgoji in molitvi.

Za mladino so bili večkrat na leto organizrani dnevi zbranosti na različnih krajih: Lokovec, Stržišče, Sv. Trije kralji, Sinji vrh, največkrat pa v Doleh. Tudi to delo ni bilo le na župnikovih ramah, ampak so bili vedno vključeni razni animatorji.

V enaindvajsetih letih šest novih maš

Moč verskega življenja v župniji se kaže tudi v rodovitnosti za duhovne poklice. Ajdovščina je imela obdobja brez duhovnih poklicev, pa tudi obdobja, ko jih je bilo precej.

Rodovitno obdobje je bilo ob koncu prejšnjega stoletja, ko so bili posvečeni v duhovnike dr.. Franc L. Žigon, Franc Setničar in Josip Kalin.

Enako se je zgodilo ob koncu dvajsetega stoletja. Leta 1968 je pel novo mašo Pavel Čibej, ki je umrl leta 1987 na Bukovem, pokopan je v Ajdovščini.

Od leta 1975, ko je imel novo mašo Jože Pegan, so se zvrstile še nove maše v letih 1979 - Ivan Gregorc, 1980 - Valentin Batič, 1994 - Peter Černigoj, 1995 - Marijan Škvarč, 1996 - Ivan Likar.

V zadnjem desetletju sta nekaj let delovala v misijonih v Zambiji tudi dva laiška misijonarja: Klement Paljk in Branko Likar. Klementu je škof Metod Pirih podelil misijonski križ v Ajdovščini 15.1.1989, Branku pa 27.1.1991. Branko Likar je pozneje vstopil v minoritski red in sedaj sodeluje pri vzgoji minoritskih bogoslovcev v Ljubljani.

Reka Hubelj je vse manj meja

Čeprav kroži več šal na račun nasprotij med Ajdovščino in Šturjami in čeprav je bil Hubelj mejna reka med Kranjsko in Primorsko, je bilo v vseh časih veliko sodelovanja med obema župnijama. Duhovniki in verniki so sodelovali in si pomagali.

V tem stoletju so šturski župniki skoraj šest let soupravljali Ajdovščino. Marijina družba je bila precej časa skupna. Pri prošnjih procesijah so se verniki iz Ajdovpčine odpravili v Štursko cerkev in obratno. Dokler je lahko duhovnik imel na dan le eno mašo, sta duhovnika v Šturjah in Ajdovščini prilagajala urnik nedeljskih mašo tako, da maši nisa bili ob isti uri. Tako so lahko lahko šli verniki k maši bodisi v Šturje bodisi v Ajdovščino.

Leta 1980 je izšla prva številka Oznanila, glasila župnij Ajdovščina in Šturje. Najprej je bilo glasilo tednik, sedaj je že več let štirinajstdnevnik. Oznanilo obe župniji povezuje, obvešča in zbližuje.

Istega leta sta župniji začeli skupno pripravo staršev na krst otrok. Pripravo sta vodila oba župnika. To je bil prvi poskus skupne priprave na krst v škofiji. Danes je v škofiji že običajna praksa, skupna priprava na dekanijski ravni.

Obe župniji sta tudi ekumensko naravnani. Skupno pokopališko kapelo sta leta 1986 dali na razpolago za pravoslavno bogoslužje. Pravoslavni duhovnik je v kapeli maševal svojim vernikom več let. Po osamosvojitvi Slovenije so se nekateri pravoslavni odselili, zato bogoslužja ni več.

Dneve zbranosti za zadnje razrede osemletke in za mladino sta župniji več let organizirali skupno, zlasti v Lokovcu.

Misijona 1983 in 1994 sta bila skupno organizirana, saj obe župniji v bistvu sestavljata en kraj in je treba upoštevati, da se ljudje med seboj poznajo, sodelujejo in se preseljujejo iz enega v drug del mesta.

V zadnjih dveh desetletjih se je precej ljudi preselilo iz Ajdovščine v Šturje, kjer so predvsem na šturski strani dajali prostor za zidavo stanovanjskih blokov in individualnih hiš, na ajdovski strani pa so gradili predvsem upravne stavbe, tovarne in druge obrate.

Župnišče in cerkev pod budnim nadzorom

Tudi v zadnjem desetletju pred osamosvojitvijo Slovenije leta 1991 si je komunistični režim na različne načine prizadeval podrediti in ustrahovati Cerkev in vernike. Le oblike pritiska in nadzora so bile nekoliko bolj prikrite in prefinjene.

Kmalu po prihodu v Ajdovščino sem zahvaljujoč alkoholu (in vino veritas), odkril osebo, ki je imela nalogo, da poroča nedrejenim, kdo prihaja v župnišče in koliko časa trajajo obiski. Pošten miličnik me je opozoril, da dobivajo poročila, kaj med mašo pridigam. Poročali so ljudje, ki so hodili redno k maši. Policist, ki službuje drugod, mi je pripovedoval, da je bil kot pripravnik za miličnika nekaj časa tudi v Ajdovščini. Med drugim je bila ob nedeljah njegova naloga, da je med mašo v civilu sedel v parku in opazoval, koliko ljudi je prišlo k maši, kako so se obnašali , koliko je bilo mladih itd. Iz arhivov tajne policije in poročil, ki so jih pošiljali miličniki nadrejenim, je razvidno, da je oblastnike zanimalo, kaj se dogaja pri verouku, kateri mladi se udeležujejo duhovnih vaj, kaj je med mašo župnik govoril, kdo se je bolj aktivno udleževal verskega življenja, itd.

Oktobra 1982 sem na občnem zboru celjske Mohorjeve družbe v Cankarjevem domu v Ljubljani predlagal svoje kandidate za nov odbor Mohorjeve družbe. Konkurirali naj bi uradnim kandidatom, ki jih je predlagal režim. To je bil velik politični "greh". Znan republiški funkcionar SZDL je vzkliknil: "To mi bo far drago plačal."

Že čez nekaj dni se se začele anonimne grožnje po telefonu. Med večernimi mašami je ropotalo po cerkvenih oknih, ker so vanje streljali z zračno puško. Po nekaj tednih sem zvečer, ko sem se odpravljal spat zaslišal šum v drvarnici, ki je v kleti župnišča. Odprl sem vrata v klet in zagledal mlajšega moškega s torbo v roki. Htro sem zaklenil vrata in telefoniral miličnikom. Dežurni miličnik se je začel izgovarjati, da ne more nič pomagati, češ da je sam. Med tem sem zaslišal, da je N.N. razbil kletno okno. Hitro sem zgrabil debelo palico, ki je bila pri roki. Ko je neznanec prilezel iz kleti skozi razbito okno, je v temi opazil, da se je priplazil točno pred župnika. Začel sem nanj silovito kričati in mu ukazal, naj gre korak pred menoj na postajo milice. Zaradi popolnega presenečenja je ubogal. Okrog desetih zvečer je šel po Ajdovščini N.N. in korak za njim župnik z dvignjenim kolom v roki. Pri pošti se je "nepovabljeni obiskovalec župnišča" začel upirati. Ko sem zavpil, da bom mahnil s kolom, se je "sprevod"  nadaljeval do postaje milice. V sprejemni pisarni ni bil le dežurni miličnik, ampak so bili kar štirje. V zadregi so se spogledovali in opravičevali, da so ravno prišli. Naredili so zapisnik o dogodku. Prišli so  v župnišče, fotografirali, odvzeli prstne odtise ...

Sklepno dejanje dogodka: Grožnje po telefonu so prenehale, večerne maše so potekale spet v miru, pravokator pa ni bil obsojen zaradi "pomanjkanja dokazov".

Še dolgo sem se spraševal, kaj bi se zgodilo tisto noč v župnišču, če ne bi postal pozoren na rahel šum v kleti.

V samostojni Sloveniji

Razglasitev slovenske samostojnosti, 25.6.1991, sem doživel v Lokovcu, kjer sem bil na dnevih zbranosti z ajdovsko in štursko mladino. Naslednji dan se nam je pozno popoldne le uspelo z avtobusom vrniti domov. Med potjo in v sami Ajdovščini smo se prebijali skozi barikade. Bila je že vojna za samostojno Slovenijo, ki se je, hvala Bogu, srečno in hitro končala.

Ajdovska župnija je zaživela v samostojni in vsaj formalno demokratični Sloveniji. Pravni in državni okvir se je sorazmerno hitro spremenil. Človeške notranje drže in načini razmišljanja pa se spreminjajo zelo počasi. Župnija se srečuje z novimi nalogami, težavami in radostmi.

Kaj Ajdovce čaka v novem tisočletju, je težko napovedovati. Veliko je odvisno od izbir, ki jih bodo naredili posamezniki in skupnost. Pomembna odločitev, ki jo mora narediti vsaka generacija, je, ali bo sledila Kristusu in njegovi Cerkvi ali ne. Kako bo v prihodnosti? Bog ve! Tisočšeststo let že rodijo sadovi evangelija na ajdovskih tleh. Trdno upam, da bo tako tudi v tretjem tisočletju.

Ivan Albreht; Osnutek zgodovine ajdovske župnije in cerkve, stran 43-59

Lokacija: