Zahvalna nedelja nas vsako leto najprej usmerja k Bogu, da mu izrazimo hvaležnost za vse, kar od njega prejemamo. V skladu s preteklostjo, ko je bil način življenja po večini kmečki, je postavljena je v pozni jesenski čas, ko so poljski pridelki pospravljeni in se človek počuti varnega: ima za preživetje, ne bo lačen in se mu iz duše izvije vzdih »Hvala Bogu«. Danes čutimo, da je nešteto drugih razlogov in Božjih darov, za katere prav tako dolgujemo zahvalo Bogu: služba, zdravje, mir, razumevanje.
V Svetem pismu je krepost hvaležnosti povezana tako s krepostjo ljubezni kot s krepostjo modrosti. Hvaležen človek je moder človek in rad pomaga vsem, ter je obenem tudi ljubeč. V 1. berilu smo prisluhnili odlomku iz Modrostne literature. V svetopisemski govorici se za pojma hvaležen sem in rad te imam uporablja ena in ista beseda. Tistemu, ki ga imamo radi, ni težko reči 'hvaležen sem ti'. Berilo pravi: »Blesteča in neugasljiva je modrost, z lahkoto se da spoznati tistim, ki jo ljubijo… Če se kdo zanjo navduši, doseže popolno preudarnost in se mu dobrotno prikaže na vseh njegovih potih. Navdušiti se za modrost pomeni, učiti se hvaležnosti, učiti se zahvaljevati. Kdor se nikoli nikomur ne zahvaljuje, ni moder. Že zaradi tega ne, ker mu nehvaležnost zapira vrata za naprej, za prihodnje dobrine, ki bi jih lahko prejel, pa se zgoditi, da jih zaradi nehvaležnosti ne bo. Glede tega isti svetopisemski modrec pravi, da pozabljivec ostaja brez modrosti, tone v neumnost, lahkomiselnost in nerazsodnost.
Kaj pa imata skupnega krepost hvaležnosti in današnji evangelij o pametnih in nespametnih družicah. Pomanjkanje olja v njihovih svetilkah pomeni pomanjkanje modrosti, pomanjkanje ljubezni in posledično pomanjkanje hvaležnosti. Svetilke predstavljajo prostor, kamor stavimo sadove svoje hvaležnosti, ki jim navadno rečemo dobra dela; sadovi naše ljubezni do Boga in do ljudi. Nespametno je, ne si nabirati dobrih del, kajti samo ta nam bodo odprla nebeška vrata. Tisti s praznimi svetilkami, smo slišali, ostanejo pred vrati. To je plačilo za človekovo nespamet, ki se ji reče tudi neodgovornost. Ko gre za dobrine, katere predstavlja vera, je enako. Za svojo vero smo odgovorni. Nespametne družice so si želele izposoditi olje. Ni šlo. Vere si ne moremo izposoditi. Neki mož je vsako nedeljo zjutraj rekel ženi: »kar za oba pojdi k maši!« Neke noči je sanjal, da sta oba z ženo prišla hkrati pred nebeška vrata. Sveti Peter je odprl in rekel ženi: »Kar za oba vstopite.« On je ostal zunaj.
Sv. papež Janez Pavel II, je med obiskom Slovenije rekel: »Ni se dovolj sklicevati na dediščino preteklosti, saj se mora vsaka generacija sama ponovno odločati za krščanstvo.« Res je, da si na poti vere med seboj pomagamo, se spodbujamo, si dajemo dobre zgled, a odločitve za Boga so stvar vsakega posebej.
Današnji evangeljski opomin se zdi preveč resen in strog, v resnici pa je pravičen. Boga ni mogoče kupiti, on se tako ali tako vsem daje zastonj. Udeležba na nebeški svatbi je odvisna od nas samih, ker je odvisna od našega sedanjega življenja. Bodimo hvaležni, da to vemo. »Poznamo cilj in poznamo tudi pot.« To naj nas navdaja s hvaležnostjo. Hvaležni za plamen vere, ki nam osvetljuje pot do cilja.
Franc Likar, župnik
Lokacija:
