Praznik vseh svetih ima korenine že v sredini prvega tisočletja. Leta 609 je papež posvetil rimski panteon Devici Mariji in vsem mučencem, ki se jih je skozi stoletja preganjanj nabralo toliko, da jih niso mogli vseh uvrstiti v rimski koledar. Zato je papež določil današnji dan kot skupni praznik vseh mučencev, ki nikoli niso bili javno razglašeni za svetnike, a so prelili svojo kri za Kristusa in se v polnosti oblikovali po njem. Svetost je v dejanju izražena ljubezen do Boga ter tudi do bratov in sester.
Na to nas žele spomniti prebrani odlomek iz evangelija, Jezusovi osmeri blagri. Po poti blagrov so se trudili hoditi svetniki in svetnice, kljub temu, da so se zavedali svojih človeških omejenosti. V zemeljskem življenju so bili ubogi v duhu, žalostni zaradi grehov, krotki, lačni in žejni pravičnosti. Zaradi tega jim je Bog dal predokusiti svojo lastno srečo že na tem svetu. Ta sreča je tudi cilj našega življenja in blagri so pot, ki nas do njega vodijo.
Prava sreča je tam, kjer nam jo kaže Jezus v blagrih. V uboštvu, ko človek živi v hvaležni zavesti, da pripada Bogu, da je vse, kar ima, Božji dar. Svojega življenja ne gradi na minljivosti. Ubogih v duhu ne zlomi, ko za zavedo svoje minljivosti. Blaženost se rojeva iz krotkosti. Jezus blagruje tiste, ki ne uporabljajo sile – ne telesne, ne duševne. Tiste, ki jim je tuja maščevalnost, vračanje hudega s hudim.
Blaženost se rojeva iz lakote in žeje po pravici. V srcih in dušah tistih, ki se ne obračajo po vetru, pač pa se trudijo za pravičnost v svojem okolju in družbi; ki opozarjajo svet pred zablodami.
Blaženost se rojeva v čistih srcih. V srcih se rojevajo pogledi. Čisti in umazani. Težko je živeti z duhovnimi ranami, če ne dovolimo, da jih zaceli Bog.
Danes premalo hrepenimo po svetosti. Zdi se, da je svetost prišla nekam »iz mode« ali celo na slab glas. Za svet uživanja ne more biti privlačna, ker je temu svetu tuja odpoved. Človek razmišlja, čemu bi se moral zaradi vere odpovedati, pa bi lahko užival. V resnici pa je ravno hoditi po poti svetosti edini pravi in pošten užitek. Tak, da človeka nikoli ne pusti praznega. Biti oče ali mati, skrbeti za otroke, razdajati se, použivati se za bližnje, je največji užitek v življenju, ki se zares splača. Ali ne daje največjega zadoščenja, notranjega veselja in izpolnjenosti skrb za druge? Videti hvaležen obraz nekoga, ki si mu pomagal; obrisal solze s trpečega obraza, vrnil upanje. To je pot blagrov, ki že na tem svetu prinaša blaženost. Blaženost se rojeva iz ljubezni.
Druga navidezna ovira k svetosti je lažen občutek, da je svetost zame nemogoča, zato naj se s tem ukvarjajo duhovniki in redovniki. Svetost je klic krsta, ki smo ga deležni. Zato je svetost Božji dar, ki ga je treba sprejeti kot nalogo, dar, s katerim je treba sodelovati. Papež Benedikt XVI. je ob današnjem prazniku zapisal: »Svetost je izvirna poklicanost vsakega krščenega.« Apostol Pavel pa pravi: »Božja volja je vaše posvečenje!« Bog nas želi imeti kot občestvo svetih. Ni potrebno biti tak kot je bil ta ali oni svetnik, potrebno je, da živim svetost na svoj način. Zato so učinki svetosti raznoliki in v tem je njen čar in Božja slava. Papež Benedikt primerja množice svetih botaničnemu vrtu. Ko ga opazujemo, se čudimo raznolikosti rastlin. Takšno prizorišče lepote bi lahko postal svet, ko bi postal prizorišče svetosti. Bog nas je posadil v ta zemeljski vrt, da bi v njem razvili vsak svoj cvet svetosti. V tem vrtu je veliko prostora in Bog želi, da ga posadimo vsak s svojo dobroto, ljubeznijo, velikodušnostjo, s svojo vero.
Franc Likar, župnik
Lokacija:
