Prebrano Božjo besedo lahko povzamemo v tri misli. Prvo je zapisal prerok Izaija: »sem te poklical po imenu in te odlikoval, ne da bi me bil poznal. Drugo misel je zapisal apostol Pavel: »Vemo namreč, da ste izvoljeni!« Tretja misel pa je Jezusova iz evangelija: »Dajte Bogu, kar je Božjega.«
Gre za našo odličnost. Bog nas je izvolil in smo njegovi. Naša naloga je, da v Boga verujemo in ga s svojimi dejanji častimo in oznanjamo drugim.
Iz teh treh misli tako prihajajo tri drže: hvaležnost, ponos in prošnja.
Najprej se mora v nas buditi hvaležnost. Bogu smo hvaležni, da je njegovo oznanilo prišlo do nas. Tako smo danes na misijonsko nedeljo hvaležni misijonarjem nekdanje dobe, ki so našim prednikom oznanili evangelij.
Znana so zgodovinska imena: sv. Pavlin, po katerem je prihajalo krščanstvo k nam iz Ogleja, sv. Modest na Koroškem. Misijonarji, ki so prihajali k nam, so z blago metodo oznanjevanja pridobili Slovence za krščansko vero. Dalje sta tu sv. brata Ciril in Metod, ki sta med naše prednike zasejala Božjo besedo v domačem jeziku.
Hvaležni smo vsem oznanjevalcem, znanim in neznanim, ki so vsa dolga stoletja skrbeli za krščansko vero med našimi predniki, da so prejeli in ohranili vero, da so gradili cerkve in samostane, postavljali verska znamenja, da so z molitvijo in pesmijo, s kulturo in umetnostjo prepojili našo deželo in naše življenje.
Drugo, kar se mora prebuditi v nas, je ponos. Slovenske dežele so same pošiljale misijonarje v svet. To so številni naši rojaki in rojakinje, možje in žene, ki so od nas odhajali v svet in ljudem v raznih delih sveta prižigali luč krščanske vere. Med njimi nekateri posebej izstopajo: na primer Friderik Baraga, ki je misijonaril med Indijanci v Severni Ameriki; pa Ignacij Knoblehar v Afriki ob Nilu, ali na drugem koncu sveta, na Kitajskem in v Vietnamu Andrej Majcen v prejšnjem stoletju. Ponosni smo na današnje pričevalce evangelija, ki se na mnogih koncih sveta vsak na svoj način razdajajo tamkajšnjim ljudem.
Tretje, kar se prebuja v nas, je prošnja. Slovenske dežele same postajajo misijonski svet. Zdi se, da se je slovenski, kakor evropski človek naveličal evangelija. Tako težko napne ušesa za Kristusovo besedo. V svojem srcu daje prostor vsemu drugemu. Pred našimi očmi se drastično manjša število oznanjevalcev. To ni zato, ker Jezus ne bi klical. On kliče; pa ne tiste, ki niso krščeni, ki nič ne vedo o njem. Kliče nas. Kliče krščanske starše, naj zaživijo krščanstvo. Naj uredijo svoje zveze z zakramentom svetega zakona, da bodo lahko blagoslavljali svoje otroke: s skrhanim nožem ne moreš odrezati kosa kruha, lahko samo nekaj nadrobiš in razmečeš. Kliče vernike, naj prevzamejo službo oznanjevanja, naj s svojo pripravljenostjo zajezijo izumiranje krščanstva.
Te tri besede: hvaležnost, ponos in prošnja nam tako spominjajo na to, da smo od Boga izvoljeni, od njega odlikovani in predvsem od njega poslani. Zato dajmo Bogu, kar je Božjega. To je naša največja dolžnost.
Franc Likar, župnik
Lokacija:
