Judovsko sveto pismo ali Sveto pismo stare zaveze, kot ga imenujemo kristjani, obsega tri dele: Postavo, Preroke in Pisce. Prvo in osrednje mesto v njem zavzema Postava, ki podaja versko zgodovino Izraelskega naroda in je hkrati zbirka življenjskih navodil, zapovedi in prepovedi, ki jih je Mojzes prejel od Boga na Sinajski gori. Nastalo je 248 zapovedi in 365 prepovedi. Razumljivo je, da se je zaradi tega pojavljalo vprašanje, kako se v tem znajti, kaj je pomembnejše, kaj je pravzaprav zares od Boga. Tako lažje razumemo tudi tistega učitelja Postave iz današnjega evangelija: »Katera je največja zapoved?« Tista prva, ki se jo je na vsak način treba držati. Jezusov odgovor pravzaprav ni bil nič novega, saj so vsi Judje že stoletja ponavljali zapoved: »Ljubi Gospoda svojega Boga, z vsem srcem, vso dušo in vso močjo.« Pobožni Jud je ta stavek kot kratko veroizpoved ponovil pri svojih molitvah vsaj dvakrat na dan, zjutraj in zvečer.

Novost in posebnost, ki jo je podal Jezus pa je v tem, da je prvi zapovedi dodal še drugo kot enakovredno in enako: ljubezen do bližnjega. Za Jude je bila ta druga zapoved resnična novost, pravzaprav »nezaslišana« novost. Za Juda je bil namreč bližnji samo njemu enak Jud. V Qumranu, neke vrste samostanu pravovernih Judov je veljalo načelo: »Ljubi vse sinove luči in sovraži vse sinove teme!«

To logiko Jezus postavi na glavo, jo obsodi in zavrže. V priliki o usmiljenem Samarijanu postane bližnji tudi pripadnik naroda, ki je pri Judih veljal za manjvrednega in osovraženega, to je Samarijan. Zapoved ljubezni do bližnjega z Jezusom postane resnično nova. V vsakem človeku moramo prepoznati svojega brata in sestro, ne glede na njegovo poreklo, status, vero ali nevero in mu privoščiti vse najboljše, kakor privoščimo sami sebi. Biti Jezusov učenec, pomeni uresničevati ta nauk, kar je tudi vsa vsebina Božjega načrta stvarjenja in odrešenja. Ta načrt ima en sam namen: usposobiti človeka za ljubezen do njega, do stvarstva in do sebe. Zaradi ljubezni je na svet poslal svojega Sina, čigar cilj na tem svetu je bila 'ljubezen do konca'. Ljubiti moremo zato, ker smo bili sami prvi ljubljeni od Boga.

Zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega je prva zato, ker zagotavlja obstoj sveta. Pokoncilski papeži od sv. Pavla VI. dalje veliko govorijo o t.i. civilizaciji ljubezni. Nasproti civilizaciji ljubezni stoji kultura smrti. Kjer ni ljubezni, vlada smrt. Ta smrt pomeni stanje družbe, kjer prevladujejo individualizem, brezbrižnost in uveljavljanje močnih nad šibkejšimi. Zaradi pomanjkanja ljubezni se danes dogajajo tako nerazumni odkloni, kot je na primer nečloveško ravnanje z delavci, poniževanje in teptanje njihovega človeškega dostojanstva, ki smo mu vse bolj priča.

Filozof in mislec je zapisal: »Ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega sta kakor dvoje vrat, ki se hkrati odpirajo: ne moremo odpreti ali zapreti enih, da ne bi odprli ali zaprli tudi drugih.« Ali drugače: karkoli storimo človeku, storimo Bogu. Naša ljubezen do bližnjega je ogledalo naše ljubezni do Boga.

Papež Janez Pavel I., ki je vodil Cerkev mesec dni, je zapisal: »Nekatere ljudi je lahko ljubiti, druge pa težko. Niso nam vsi simpatični. Če zares ljubimo Boga bomo mogli ljubiti tudi tiste Božje otroke, ki z nami niso dobri ali nam celo delajo slabo. Vsak človek potrebuje več ljubezni, kot jo je vreden.«

Franc Likar, župnik