Za današnjo nedeljo je Cerkev izbrala evangelij o svatbi, o gostiji, o svatovski obleki; torej o veselem druženju, zadovoljstvu, izpolnjenju skritih želja. Krščanstvo ni verstvo, ki prinaša mnogo omejitev, ki človeka utesnjujejo, ampak je pot, ki pelje na gostijo, v srečo in veselje.

V prvem berilu poslušamo preroka Izaija, ki izmučenemu in utrujenemu ljudstvu odkriva srce njihovega Boga, ki jih ne pozablja, ampak vedno misli nanje in jim pripravlja gostijo v svojem kraljestvu, ki so nebesa. Zelo slikovito opiše mize na tej gostiji, ki se šibijo pod dobrotami. Sledi pa še najveličastnejše sporočilo: na tej gostiji obilja in veselja obljubi, da bo za vselej uničil smrt. Veselje torej nima nobene omejitve več, niti smrt ga ne bo prekinila: »To je naš Bog, čakali smo ga, da nas odreši.«

V drugem berilu nam najboljši poznavalec Svetega pisma, apostol Pavel pove, da ga nič ne moti, če je na tem svetu reven in nič ne prevzame, če je bogat. Tako revščina kot bogastvo sta minljiva. Samo da ima Kristusa, pa ima vse: v njem zmaguje, njemu pripada in on mu bo povrnil, za vse kar je (po)trpel, v čemer je zmagoval in tudi za tisto, česar ni zmogel.

Jezus je svojo priliko v evangeliju povedal velikim duhovnikom in starešinam. V Svetem pismu je Božje kraljestvo opisano kot svatbena gostija. Svatba je dogodek praznovanja. Odločitev dveh mladih ljudi, da stopita na skupno življenjsko pot, je za vso okolico razlog za veselje. Zato tudi vsi pripomorejo, da bo na svatbi vse popolno, da ne bo nič manjkalo.

Kako nas v evangeliju ne bi presenetil klavrni odziv na povabilo samega kralja, ko se ženi njegov sin. Našli so sto in en izgovor, da so se temu dogodku izognili, kar je več kot nenavadno. Je žaljivo, poniževalno in sramotno.

Razumljivo je, da je gospodar odreagiral kot je in ker ni hotel pripravljene hrane zavreči, je tudi razumljivo, da je šel in povabil ljudi kar vse po vrsti, kogarkoli je srečal.

Ni potrebno veliko ugibanja, kaj prilika sporoča našemu času. Svatovska dvorana je Cerkev in na svatbo, ki se v njej odvija, smo povabljeni vsi krščeni. Po krstu smo vsi svatje na gostiji življenja, na svatbi našega brata Jezusa. Zelo od blizu doživljamo tudi ravnanje povabljenih, ki se niso odzvali kraljevemu vabilu. Koliko krščenih, izvoljenih, se ne odzove vabilu in ostajajo zunaj; ne samo zunaj zidov cerkve, ampak predvsem zunaj skupnosti lastnih bratov in sester. Odhajajo z izgovori, podobnimi tistim iz evangelija: nimajo časa, ker imajo toliko drugih opravkov. Vse pride na vrsto prej kot Gospod. Gospod dobi zadnji košček časa, če ga sploh kaj ostane. Skupni razlog za vse številne izgovore pa je samo eden: Gospodarja nimajo dovolj radi, samo da jim je to nerodno priznati. Za tistega, ki ga imaš resnično rad, boš vedno našel čas.

Zakaj gospodar česa ne ukrene, ka to gleda? Pravzaprav ne vemo. Vemo pa, da svojih darov ne bo zavrgel. Razdelil jih bo med druge ljudi. Kako bo to storil, tudi ne vemo. Morda so to novi predeli sveta, nove dežele, kamor kristjani v dva tisoč letih še nismo ponesli evangelija. Morda bo svoje darove razdelil med tiste, ki niso kristjani in pripadajo drugim veram. Toda to niti ni naša stvar. Nas mora skrbeti, da ne bomo med tistimi, ki bi ostali brez Božjih darov: brez poznavanja evangelija, brez Božje besede, brez krsta, evharistije in drugih zakramentov. To bi nas moralo zares skrbeti, saj bi bila krivda samo naša.

Franc Likar, župnik