V središču Božje besede je danes vinograd. V Svetem pismu je vinograd znamenje življenja, ki ga Bog z ljubeznijo pripravlja za svoj narod. Prerok Izaija pripoveduje o gospodarju, ki je storil vse, da bi vinograd obrodil: očistil je zemljo, jo ogradil, zasadil najboljšo trto in postavil strašni stolp. Nato je pričakoval sadove.

Preden Bog od človeka nekaj pričakuje, mu vedno najprej nekaj podari. Zato je milost pred nalogo in ljubezen pred zapovedjo. Tako nam je Bog podaril življenje, družino in druge ljudi, ki nas spremljajo in mnoga znamenja njegove bližine. Vse to je naš vinograd.

Zgodi pa se nekaj usodnega. Viničarji pozabijo, da vinograd ni njihov. Začnejo živeti, kakor da so gospodarji. Njihov greh ni upiranje gospodarju, ampak prisvajanje tega, kar ni njihovo, ampak jim je samo zaupano.

Človek hitro začne misliti, da je sam gospodar svojega časa, svojih sposobnosti in celo svoje prihodnosti. Ko pozabimo na to, da smo samo oskrbniki, se začnejo krhati naši odnosi. Naše življenje neha biti dar, za katerega smo odgovorni.

Jezus nas zato najprej ne sprašuje koliko smo dosegli, kakšne sadove prinašamo, ampak kaj smo postali, kakšni smo. Prepoznavni ne bomo po besedah, ampak po ljubezni; ne po položaju, ampak po služenju, ne po videzu, ampak po srcu.

Vprašanja, ki nam jih postavlja evangelij, so zelo konkretna: ali je zaradi mene komu lažje živeti; ali prinašam mir ali nemir, ali puščam za seboj več dobrote kot sem jo prejel? »Kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, čisto in ljubeznivo, to imejte v mislih«, naroča apostol Pavel v 2. berilu. Človek se upodablja po tem, kar nosi v srcu.

Na rožnovensko nedeljo nas Cerkev vabi, naj čimbolj, skupaj z Marijo, premišljujemo Jezusovo življenje. Ob Mariji se učimo živeti na Jezusov način, z očmi evangelija. »Karkoli vam Jezus poreče, to storite«, naroča Marija v Kani Galilejski.

Danes obhajamo tudi god sv. Frančiška Asiškega. Njegova veličina ni v moči ali vplivu, ampak v tem, da je živel evangelij. Ni hotel postati gospodar vinograda, ampak je ostal ponižen delavec, služabnik. Vse, kar je prejel, je razumel kot dar, s katerim naj ljubi. Zato je mogel živeti svobodno, preprosto in veselo. Skrivnost te rodovitnosti razkriva Jezus sam: »Kdor ostane v meni in jaz v njem, rodi obilo sadu.«

To je ključ današnje Božje besede. Sadov ne ustvarjamo sami. Ti rastejo iz povezanosti z Gospodom: dobrota, usmiljenje, sočutje, zvestoba in mir. Ko bo Gospod stopil v vinograd, za katerega smo mi skrbeli, bo iskal te sadove. Prosimo danes Devico Marijo, Kraljico rožnega venca, učiteljico življenja po evangeliju, naj nas uči živeti z Jezusom.

Franc Likar, župnik