»Obljuba dela dolg!« S tem znanim slovenskim pregovorom bi lahko povzeli vsebino današnjega evangelija. Prilika o dveh sinovih je zelo jasna in razumljiva, saj je pogosto odraz naših vsakdanjih drž in ravnanj. Nasprotja med našimi obljubami in dejanji lahko hitro postanejo človekova stalnica.

Ko je Jezus povedal to priliko, je bil čas ko je bil prvi sin Izraelski narod in med njimi seveda na prvem mestu veliki duhovniki in pismouki. Bog je ta narod poklical iz Egipta in jih pripeljal v obljubljeno deželo. Ko pa jih je po Janezu Krstniku in seveda svojem sinu Jezusu povabil v nebeško kraljestvo, niso hoteli vstopiti vanj. V svojem kraljestvu, ki so si ga ustvarili po svoje, jim je bilo povsem udobno.

Sinova v evangeljski priliki izražata dve drži, ki sobivata v vsakem človeku. Včasih prevlada uporen otrok, ki s svojo neposlušnostjo hoče izraziti svobodo svojega odločanja. To tudi iskreno pove. Istočasno pa ostane odprt, zaveda se, da ne dela prav. Ob svojem upiranju ohranja tudi odprtost, da bo svojo odločitev spremenil, če bo spoznal očetovo voljo kot nekaj pomembnega in nujnega.

Iz ravnanja drugega sina pa veje hinavščina. Skriva, kar čuti. Tudi on noče v vinograd, tudi on je upornik, a se boji očetovega odziva, odziva okolice, boji se posledic. Raje se naredi lep, ubogljiv, pokoren, se pretvarja. Pretvarjanje je huda stvar; pomeni dajati neresnično podobo o sebi. Človek, ki se pretvarja, se ne zaveda zavez, ki jih je sprejel.

Očetova beseda predstavlja tisto, kar je zunaj nas in nas kliče k odgovornosti. Po eni strani je pomembno, da svoje odločitve sprejemamo avtonomno, ne da bi se pustili vplivati od zunaj, a je tudi res, da se moramo zavedati dolžnosti, ki jih imamo do drugih ljudi.

Jezus omenja cestninarje in prostitutke. Njihov greh je očiten, javen, ne morejo ga skrivati, nimajo možnosti, da bi se pretvarjali ali hinavsko kazali svojo neresnično podobo. Zato pa so tudi bolj svobodni. Ne skrivajo se in lažje se podajo na pot spreobrnjenja, ko se za to odločijo. Vedno je največja težava v tem, da človek težko prepozna svoj greh in ga težko prizna: sebi in drugim. Kdor to zmore, je pravzaprav že rešen.

Velikokrat smo zaskrbljeni za lastno podobo: »kaj bodo drugi rekli?« To nas vodi do skrivanja resnice o sebi. Jezus pa nas vabi, da svoje napačne odločitve priznamo ter jih spremenimo po njegovem mišljenju. Vabi nas, naj svoje vere ne živimo samo na zunaj, ampak v resničnosti svojega vsakdanjega življenja, svojih odločitev in dejanj. Pomembnost tega povabila nam osvetli današnje drugo berilo iz pisma Filipljanom. Jezus nam daje za zgled sam sebe: nase je vzel podobo hlapca, čeprav je bil v resnici kralj; pokoren do smrti na križu. Bog ne ostane samo pri obljubi odrešitve. In Jezus se ne ustavi pri naukih in izrekih, ampak svoj nauk potrdi s smrtjo na križu. Dokler je naša vera na ravni besed, je mrtva, z deli pa oživi.

Franc Likar, župnik