Pravijo, da v zadnjih trenutkih življenja človek razmišlja o stvareh, o katerih sicer tekom življenja razmišlja malo, manj, ali pa sploh ne. Pravijo, da ostanejo vprašanja: Ali sem svoje življenje živel prav? Sem komu storil krivico? Sem živel po Božji volji?

Današnja Božja beseda nas vabi, naj razmišljamo ravno o tem. Prerok Izaija vabi: »Iščite Gospoda, dokler se daje najti!« To pomeni sedaj. Ne pravi »boste že enkrat, ko bo čas«. Na stara leta bomo molili, ko bo čas. Ko bomo v pokoju, bomo imeli čas hoditi v cerkev. Današnji trenutek je čas milosti in nihče od nas ne ve, koliko časa mu je še podarjenega.

O tem nam spregovori tudi evangeljska prilika o delavcih v vinogradu. Gospodar ves dan hodi na trg in išče delavce, do zadnje ure, do konca, da bi človek ujel še pravi čas. Pri tem je pomembno upoštevati tudi to, da Bog sam prihaja človeku naproti, da On išče nas prej kot mi njega. In pomembno je, da se odzovemo, ko nas pokliče, da ne odlašamo. Vse, ki se odzovejo, čaka enako plačilo, prve in zadnje. Takšno Božje ravnanje preseneča in zbuja dvom o njegovi pravičnosti. Toda Bog se ne imenuje pravičnost, ampak ljubezen. Njegovo usmiljenje je ljubezen. Zanj je pomembna samo ena in edina stvar: da pridemo k njemu; da nas bo imel vso večnost ob sebi. Res je, Bog je tudi pravičen, toda njegova pravičnost ni matematika, niso ure in nadure.

Na tak način Jezus v priliki predstavi nebeškega Očeta. Prav takšnega vsak od nas potrebuje; potrebuje pa ga tudi tisti, ki se ne trudi živeti po Božji volji. Če delo v vinogradu primerjamo človekovemu življenju kot takemu, človekovi skrbi za telesno in duhovno stvarnost, nas spomni tudi na to, da mnogi ljudje pravzaprav niso sami krivi, da jim v življenju ne gre prav. Tudi ko gre za dar vere in življenje po veri. Krivi so tudi tisti, ki jih niso najeli; tisti, ki bi jim mogli pomagati, pa jim niso.

In še na nekaj nas želi spomniti evangelij. Gospod spoštuje človekovo postajanje brez dela. Človeka pusti v svobodi, da živi odsotno, pusti, da človek živi brez Boga, da ne ve, kje je njegovo mesto. Tudi njemu ni lahko, kakor ne tistemu, ki ves dan dela in gara. Oba prenašata vročino in težo dneva, čeprav vsak na svoj način. Eni in drugi smo poklicani k nenehnemu spreobračanju od zanašanja na lastne misli, ko želimo sami reševati sebe in svoje težave k zavezanosti Bogu, ki nam vsem zagotavlja svoje usmiljenje in ljubezen.

Po kakšnih merilih presojamo ravnanje drugih? Po tistih, ki jih postavlja evangelij ali po tistih, ki si jih postavljamo sami? Ali zares verujemo v neizmernost Božje dobrote, kot jo predstavlja evangelij, ali pa mislimo, da bi moral biti Bog dober po naših sebičnih merilih? Ali smo se sposobni veseliti s tistimi, katerim se je nasmehnila Božja dobrota? S tistimi, ki jim gre bolje kot nam, ali pa mislimo, da si tega ne zaslužijo?

»Vaša pota niso moja pota in vaše misli niso moje misli…« nam govori Bog po preroku Izaiju. Njegove misli pa so vedno pri nas, Bog ne razmišlja o ničemer drugem kot o nas.

Franc Likar, župnik