»Zapeljal si me Gospod in dal sem se zapeljati«; v starem prevodu Svetega pisma je pisalo : preslepil si me Gospod, in dal sem se preslepiti. Te besede so ena od neštetih tožb preroka Jeremija, ki je v stari zavezi poznan kot najbolj preizkušan in trpeči prerok. V njegovem življenju se je nabralo toliko bolečine zaradi vsakovrstnega preganjanja, da ne more več. To, kar mu je Bog kot preroku vseskozi nalagal, je preveč. Po Božjem naročilu je ljudi pozival k spreobrnjenju, a doživlja ne samo njihovo brezbrižnost, ampak tudi posmeh, norčevanje in sramotenje. Vse to vidi kot dovolj velik razlog, da odstopi. Na usodni preizkušnji je njegova vera: »Ne bom več omenjal Boga in ne bom več govoril v njegovem imenu.« To lahko izreče človek, ko je resnično na dnu.

Takšno dno se lahko zgodi vsakemu človeku; pride stiska, ki ji sledi dvom; trpljenje, ki mu sledi umik. Da se to lahko zares hitro zgodi, potrjuje evangelij, pri apostolu Petru. Le malo pred opisanim dogodkom je izpovedal, da je Jezus Odrešenik, Mesija in je zato pohvaljen in celo povišan: »Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva«. Sedaj pa popoln preobrat: »Poberi se satan!« Apostoli so pravilno ugotovili, da Jezus prihaja od Boga, da prinese odrešenje. Sedaj pa, ko jim Jezus pove, na kakšen način se bo odrešenje zgodilo, namreč s trpljenjem, zavrženostjo in sramotno smrtjo na križu, je to za njihovo dojemanje preveč. Njihovo nerazumevanje je še hujše zato, ker v tem šoku preslišijo zadnje sporočilo - besedo o vstajenju: Sin človekov bo tudi vstal od mrtvih. V preizkušnji se to tako rado zgodi: pot vere se zoži in zatemni, da človek na vstajenje več ne misli. Človeku se zazdi, da trpljenje vodi le do smrti, ne pa tudi na drugo stran, v vstajenje. Ko ta misel na vstajenje, zmanjka, človekova vera izgubi tla pod nogami in se žal tolikokrat sesuje.

Rešitev, kot neštetokrat v Božji besedi, pokaže apostol Pavel: »Bratje, darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno daritev.« Vabi k darovanju telesa. Darovanju telesa pa z drugo besedo rečemo ljubezen. Če gledamo samo na to, kako bomo nekaj ohranili, zadržali zase, je to povezano z naporom in negotovostjo. To je logika strahu. Koliko je tega na primer v naši skrbi za telesno zdravje. Kar naprej se nečesa bojimo. Ali ko slišimo za nekaj težkega, takoj pride iz nas tisti Petrov »Bog ne daj, to se ne sme zgoditi: meni, tebi, mojim najbližjim. Živimo v logiki strahu, da bi se izognili trpljenju. To je strah preroka Jeremija, ki se hoče umakniti: »ne grem se več«. To pa je usodna zmota, kajti nasproti logiki strahu, je lahko samo darovanje, ljubezen. To, kar se s teboj dogaja, daruj. Ne stiskaj k sebi misleč, da boš obdržal.

To je drža, h kateri vabi apostol Pavel: »Dati svoja telesa v Bogu všečno.« To je edina pot, ki premaguje strah, je pot sprejemanja križa, trpljenja in ne izmikanja. Darovanje je ljubezen in kdor ljubi, tudi trpi. To je Jezus pokazal na sebi in to je edina pot za vsakega človeka, ki želi doseči odrešenje. »Kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil.« Samo tisto, kar je darovano, se ne izgubi. Kaj koristi pridobiti vse, kar je na tem svetu, zapraviti pa odrešenje? Smo slišali v evnageliju. Jezus nas postavlja pred izbiro; ali želimo pridobivati ali izgubljati? Kar darujemo, ostane, kar zadržujemo, zase izgine v nič.

Franc Likar, župnik