V zadnjih nekaj nedeljah nas odlomki Božje besede nagovarjajo s sporočili nenehne Božje bližine. Bog nikoli ni oddaljen, ampak vsakega od nas pozna in spremlja skozi življenjske dogodke.

V prvem berilu prerok Elija doživi nekaj zelo pomembnega. Išče Boga s pomočjo različnih znamenj: v viharju, potresu in ognju. Toda tam ni Boga. Nato pride glas rahlega šepeta – in tam je Gospod. Tudi mi bi kdaj radi kakšnim težkim znamenjem, ki se pojavijo v naravi, pripisali Božjo navzočnost. Bog nam pošlje točo, neurje, poplave, sušo, potrese, vojne…. Vse hudo pripišemo njemu in se potem sprašujemo, kakšen je ta Bog. Po Eliju nam sporoča, naj ga ne iščemo v teh pojavih in dogodkih in nas hkrati opominja, da je v resnici najbolj navzoč tam, kjer ga v svoji človeški kratkovidnosti najmanj prepoznavamo. Tiho lahno šumljanje so vsakdanji, običajni dogodki našega vsakdana, ki jih opravljamo predano, zavzeto in z ljubeznijo. Tiho rahlo šumljanje je tam, kjer se ne trudimo biti najbolj glasni in vsevedni, ampak znamo poslušati ter ravnati preudarno in mirno. Bog je navzoč in se nam razodeva v srečanju s človekom, s katerim čisto mimogrede spregovorim nekaj besed in mi je hvaležen, ker sem ga opazil in se zanj zanimal.

Apostol Pavel v drugem berilu spregovori o globoki ljubezni do svojega ljudstva. Njegove besede so močne: pripravljen je trpeti, da bi drugi našli Boga. To je prava drža vere: ne se zapirati vase in svojo vero ljubosumno stiskati k sebi, ampak v svoji ljubezni do Boga nositi druge. Koga sem danes prinesel v svojem srcu sem pred Boga?

Evangelij pa nas popelje na razburkano morje. Učenci so v stiski, valovi jih premetavajo. V tem se pojavi Jezus. Ne ustavi najprej viharja, ampak se najprej z učenci spusti v pogovor, da jih opogumi. Jezus ne obljublja, da bo odpravil naše stiske in težave, ampak da bo takrat z nami, zato mu moramo zaupati. Zgled te drže je apostol Peter. Dokler je med hojo po morju gledal Jezusa, je šlo, ko je pogledal valove, se je ustrašil.

To je tudi naša zgodba. Ko smo obrnjeni k Bogu, gre; ko pa vidimo pred seboj le svoje težave, se izgubljamo. Ko peter zavpije: »Gospod, reši me!«, Jezus iztegne roko. To prinaša človeku upanje. Gospod nas nenehno vabi, naj naredimo korak zaupanja.

Papež Benedikt XVI nas spominja, da se Jezus umika v samoto, da bi molil in s tem poučil tudi nas, kako pomembna je povezanost z Bogom. Brez molitve začnemo izgubljati pogum. Brez tišine ne slišimo njegovega glasu. Brez zaupanja ostajamo ujeti v čolnu svojih strahov.

Naredimo vsak dan kakšno dejanje zaupanja: izročimo Gospodo svojo skrb, namesto, da jo tiščimo v sebi. Naredimo vsak dan dejanje ljubezni do bližnjega: poslušanje, spodbuda, pomoč.

Vera se ne živi v velikih namenih in izrednih dejanjih, ampak v zvestem izpolnjevanju tega, kar nam nalaga življenje. V tem odkrivamo, da nas Bog resnično nosi. In v tem resnično lahko slišimo tisto edino besedo, ki jo Jezus rekel Petru na morju: »Pridi!«.

Franc Likar, župnik