Božja beseda današnje nedelje govori o samoti, utrujenosti, lakoti, predvsem pa o Bogu, ki vse to vidi in ga gane.

Človek pogosto teh stvari na sebi niti ne opazi. Dela, hiti, skrbi, odgovarja na obveznosti, rešuje stvari eno za drugo. Na svojo utrujenost in lakoto ne misli. Predvsem ne ta tisto duhovno, na katero nas v prvi vrsti želi spomniti prebrana Božja beseda. Namesto da bi mu to, s čimer se ubada, pomagalo bolje in polnejše živeti, se mu dogaja ravno obratno; ga izčrpava. Po preroku Izaiju v prvem berilu Bog glede na to postavi zelo direktno vprašanje: »Zakaj trošite denar za to, kar ni kruh in svoj zaslužek za to, kar ne nasiti?« Te besede niso graja, ampak so izraz Božje skrbi in nežnosti: poglej, za čim se ženeš, premisli, kaj so sadovi tvojega truda in kam jih daješ. Želi, da bi človek spoznal tudi to resnico o sebi, da se ne utrudi samo od dela. Utrudi ga tudi to, da hoče vse obvladati, imeti vse pod nadzorom, biti uspešen. Človeka utrujajo tudi prazne in nepotrebne stvari: »zakaj zapravljaš za to, kar ti škoduje in ne koristi?

Evangelij nam o tej tematiki spregovori z dogodkom čudežne pomnožitve kruha v puščavi. Za njim in učenci so težki in naporni dnevi; ob vsem jih je prizadel še umor Janeza Krstnika. Vsega se je nabralo preveč in treba se je bilo malo umakniti zase., si vzeti nekaj časa, da stvari predelajo in se umirijo. Vendar je tu že takoj nov problem: lačne množice, za katere ni poskrbljeno, nimajo kaj jesti. Pet hlebov in dve ribi je skoraj toliko kot nič. Kako so se v tistem trenutku počutili učenci, kako se pogosto počutimo mi?

Tudi mi pogosto čutimo, kako imamo premalo: premalo časa, premalo moči, premalo potrpežljivosti, premalo vere, premalo miru, premalo besed. Jezus pa kot se to presliši. Namesto, da bi rekel: pridi, ko boš popoln, počakaj, da boš imel dovolj! On vabi: prinesi, kar imaš in se ne obotavljaj. S tem pa tudi pove, da je tisto nekaj malega, pet hlebov in dve ribi, dovolj, če le pride v prave roke, v Jezusove roke. To je velika tolažba in spodbuda. Gospod ne zahteva, da mu prinesemo veliko, ampak tisto, kar imamo; ne pravi, da ne smemo biti utrujeni, nikoli naveličani, nepotrpežljivi, obremenjeni s hitenjem, ampak naj takšni kot smo, s tem kar smo in s tem, kar imamo, pridemo k njemu in položimo predenj.

Zame je pomembno samo to, da se ob njegovem vabilu vprašam: kje je mojih pet hlebov in dve ribi. Kje so moja dobra dela? Moje prijazne besede, moj obisk bolnega, moja molitev, moja potrpežljivost v domači hiši… kje je moja pomoč skupnosti – soseski, župniji…. Gospod, nimam veliko, ne zmorem veliko, a tukaj je in polagam pred tebe, da blagosloviš. Gospod, pred tebe polagam svojo utrujenost, zaskrbljenost, osamljenost, šibko vero, ranjeno ljubezen, bolečino zavrnitve in veliko vprašanj…

Gospod nam ne bo rekel: pojdite drugam, v druge vasi in mesta in si pomagajte kot veste in znate. Pravi, da nam ni treba oditi. Pri njem je kruh za naše srce. Pri njem je beseda, ki nas hrani, pri njem je mir, ki ga svet ne more dati. Zato ga prosimo: Gospod, sprejmi to, kar imamo. Tudi če je malo: kar je dobrega v nas, blagoslovi in pomnoži!

Franc Likar, župnik