Papež se pelje skozi Ajdovščino

Sredi marca 1782 se je peljal skozi Ajdovščino papež Pij VI. Potoval je na Dunaj, da bi pregovoril casarja Jožefa II., naj preneha s svojimi cerkvenimi reformami ali pa naj jih vsaj omili. Papežev obisk pri cesarju ni bil uspešen. Cesar ni odstopil od svojih stališč. Razpustil je veliko samostanov. Dal je zapreti božjepotne cerkve, preuredil je meje škofij, ustanovil je precej novih župnij. Takrat je propadlo veliko umetnin po zaprtih cerkvah in razpuščenih samostanih.

Po "zaslugi" Jožefa II. je ajdovska cerkev na začetku 19. stoletja lahko kupila lepe umetnine, zlasti glavni oltar.

Ajdovski glavni oltar je nastal v Gorici

Leta 1784 je bil razpuščen in zaprt minoritski samostan v Gorici. Premoženje ukinjenih samostanov in cerkva je prešlo v verski sklad, iz katerega je država vzdrževala duhovnike in razne cerkvene ustanove. Verski sklad je minoritsko cerkev in samostan prodal nekemu Giacomu Voglu (1760 - 1833) za 3.809 fiorinov [najbrž forintov, madžarska valuta, ki je bila v uporabi tudi še v Avstro-Ogrski monarhiji (op. Ilc)]. On je kmalu začel razprodajati samostansko in cerkveno opremo. Nekaj opreme so kupili na Kostanjevici pri Gorici.

Glavni oltar so kupili v Ajdovščini, prav tako oba okrasna oboka z glavama jezuitskih svetnikov na obeh straneh oltarja.

Verjetno so pri isti razprodaji kupili tudi Marijin oltar, ki je sedaj zadaj pred korom in ima ob straneh kipa dveh jezuitskih svetnikov: sv. Ignacija Lojolskega in sv.  Frančiška Ksaverija. V sredini je bila slika Marije, ki se dviga iz groba v nebeške višave. V tem stoletju so podobo nadomestili z lesenim kipom Lurške Marije. Slika je sedaj na severni steni prezbiterija.

Škof Janez Jenko je pri vizitaciji zahteval od župnika, naj oltar povrne v prvotno stanje. Marijin kip naj da v veroučno učilnico in slika Marije vnebovzete naj se postavi na prvotno mesto. Ker so ljudje zelo navezani na Lurško Marijo, sklep še po treh desetletjih ni uresičen.

Iz iste minoritske cerkve sta tudi dva marmorna vratna okvirja z glavama frančiškanskih svetnikov. Do obnovitvenih del leta 1965 sta bila vzidana pod korom kot slepa vhoda (kjer sta spovednici), sedaj sta spredaj v cerkveni ladji. Eden služi kot okras pri krstnem kamnu, drugi kot vhodni okvir v prostor pred zakristijo.

Glavni oltar s. Frančiška Asiškega so postavili v ajdovsko cerkev 9. maja 1811. Nadomestil je oltar sv. Janeza Krstnika, za katerega ni znano, kaj so takrat z njim naredili.

O postavitvi glavnega oltarja priča vklesan napis na oltarni mizi. Glasi  se:

sub m:  r: d: Antonio Fegitz capellano locale ta 9. mai 1811  so sacheli gor stavit  tu je samerkov Ianes Likann -  je biv sa mesnaria

V sedanji slovenščini se napis glasi: Pod častitim gospodom Antonom Fegicem, krajevnim kaplanom,  9.maja 1811 začeli gor stavit. To je zabeležil Janez Likan - je bil za mežnarja.

Kaplan Anton Fegic, ki je vodil dela in služboval v Ajdovščini, je bil kaplan v svoji rojstni župniji, kar se ne dogodi pogosto.

Opis Lazzarinijevega oltarja

Glavni oltar je zelo lepa baročna umetnina. Naredil ga je kipar Pasquale Lazzarini (1667 - 1731), ali pa je vsaj izšel iz krogov, ki so bili blizu njegovi delavnici. Nastal je okrog leta 1730 za minoritsko cerkev sv. Antona v Gorici. Zanimivo je, da je eden od Lazzarinijevih otrok imel za krstnega botra Mihaela Kuša, ki je tudi avtor dveh ajdovskih oltarjev.

Oltar deluje kot celota skladno in v duhu baročnega časa. V sredini je kip sv. Frančiška Asiškega, oblečenega v minoritsko redovno obleko. Na levi je kip sv. Bonaventura z lorenskim križem v roki, ki je bil kardinal in Frančiškov naslednik v vodstvu frančiškanskega reda. Na desni je sv. Ludovik, škof, ki je bil tudi frančiškan. Na sredini vrhnjega dela oltarja je kip Marijinega vnebovzetja. Okrog so kipi, ki predstavljajo tri božje kreposti; skulpture na vrhu predstavljajo sv. Trojico kot simbol vere, na levi je oseba, ki drži sidro kot simbol upanja. Najbolj simpatičen je kip na desni, ki simbolizira ljubezen. Prikazuje mater z majhnima otrokoma.

Marmorni baldahin nad tabrnakljem, ki do polovice zakriva kip sv. Frančiška, je dodan kasneje v Ajdovščini, saj slogovno ne spada v celotni oltarni sklop. Je predvsem podstavek za kamnita kipca , ki upodabljata Janeza Krstnika, ko krščuje Jezusa. Cerkev je pač posvečena Janezu Krstniku. Zato so tudi na glavni oltar postavili vsaj majhen, skoraj neopazen spomin na Janeza Krstnika.

Oltar je visok in se skoraj dotika stropa. Stranska okrasna oboka sta postavljena postrani, ker je prezbiterij preozek in tudi prenizek za tako mogočen oltar. Tudi iz tega je razvidno, da je bil oltar prvotno zasnovan za večjo cerkev. Vsekakor je zelo lep in daje cerkvi posebno lepoto in prijazen videz.

Opis cerkvenih umetnin iz srede 19. stoletja

Leta 1839 je rodbina Kunz darovala ajdovski cerkvi mašni kelih, ki ga sedaj uporabljamo pri vsakodnevnih mašah. Na podstavku keliha so trije medaljoni s svetniki iz ajdovske cerkve; sv. Janez Krstnik, sv. Rok in sv. Anton Padovanski.

Ista rodbina je bila lastnica kapelice na Mircah pod železniško postajo, kamor je vsako leto šla vsaj ena prošnja procesija. Pozneje je kapelica, ki je stara vsaj 200 let,  prešla v last rodbine Lokar. Po drugi svetovni vojni je bila večkrat oskrunjena in nazadnje v razpadajočem stanju. Leta 1988 se je povezalo nekaj družin in jo obnovilo.

Istega leta 1839 je občina Ajdovščina kupila cerkvi dragoceno monštranco, ki jo uporabljamo le trikrat na leto: za veliko noč, šagro in za božič. Stala je 600 avst. florintov.

Ni znano, kdaj je prišla v ajdovsko cerkev velika slika sv. Marka, ki je v prezbiteriju na levi strani. Sv. Marko sedi na sredini z evangeljsko sliko v roki. Na desni strani stojita  sv. Sebastijan in sv. Rok, na levi strani pa sv. Kozma in Damijan, zdravnika in mučenca. Slika je kopija. Original je naslikal svetovno znani slikar Tizian leta 1511 za beneško cerkev Santa Marija della salute, v zahvalo za konec epidemije kuge. V svetovni umetnostni zgodovini je slika zanimiva, saj je je Tizian narisal sv. Marka proti vsem slikarskim navadam tako, da ima svetnik glavo v senci in obraz ni osvetljen. Mož z brado in dolgimi lasmi, ki predstavlja sv. Roka je slikarjev avtoportret. Slika je po formatu največja v cerkvi in je po mnenju strokovnjakov dobra kopija originala.

Samostojna kaplanija s pravicami župnije

Leta 1830 je prišlo na ozemlju sedanje Slovenije do precejšne preureditve škofijskih mej. Ljubljanska škofija je v letih 1830 - 1831 dobila iz tržaške škofije še dekanata Postojna in Trnovo [danes Ilirska Bistrica (op. Ilc)], iz goriške nadškofije pa dekanat Vipava do reke Hublja, ki je bila mejna reka med Kranjsko in Primorsko. Goriška nadškofija je odtlej do konca prve svetovne vojne segala le do primorskega brega Hublja. Župniji Ajdovščina in Šturje sta se znašli v različnih škofijah in dekanijah, že prej pa so bili eni Primorci in drugi Kranjci.

Spremembe škofijskih meja so povzročile, sa je 19.11.1842 Ajdovščina postala samostojna kaplanija s pravicami župnije. Istega leta je bila vključena v dekanijo Črniče. Starodavne vezi z matično vipavsko pražupnijo so se močno zrahljale.

Velika epidemija

Leta 1855 je Ajdovščino in tudi druge kraje prizadela velika epidemija kolere. Duhovnik je imel v enem dnevu tudi do štiri pogrebe. V mesecu in pol (od 24.6 do 13.8.1855) je za kolero umrlo 47 Ajdovcev. Bolezen ni prizanašala ne starim ne mladim.

V tistem času je bila poprečna starost umrlih zelo nizka. Leta 1854 je bila poprečna starost 23 let, 1856 - 25 let, 1857 - 13 let, 1858 - 20 let. Podobno je bilo tudi druga leta. Predvsem je poprečno starost zniževala velika umrljivost dojenčkov v prvem letu življenja. Tudi sicer so redki dosegli starost osemdeset let. V celotnem šestem desetletju 19. stoletja sta bila pokopana le dva, ki sta presegla 90 let. Le eden letno je bil pokopan v starosti čez 80 let, vsi drugi so umirali mlajši. Če so preživeli otroštvo, so umirali stari okrog 50 let. Tudi takšni so bili "dobri stari časi".

Menjava v ajdovskem gradu

Leta 1855 se se menjali gospodarji ajdovskega gradu. Od grofov Edlingov, ki so imeli lastništvo gradu in pravico sejmov od leta 1656, je imetje kupila rodbina Bolaffio, ki ima še danes premoženje v Italiji.

Ajdovske plemiške rodbine so vplivale tudi na ajdovsko kaplanijo, saj so sodelovale pri različnih odločitvah o vzdrževanju ajdovske cerkve in kaplanov. Po drugi strani so imeli duhovniki in kaplanija z njimi tudi težave zaradi vtikanja v cerkveno življenje. Toda novi časi so vedno bolj zmanjševali pomen plemiških rodbin. Postale so bolj okras kraja in spomin na pretekle čase.

Samostojna župnija in obdobje župnika Ivana Dugolina

22.11.1898 je Ajdovščina dobila naslov popolnoma samostojne župnije. Podelil ji ga je goriški nadškof Jakob Missia. Dejansko se je spremenil le naslov duhovnika, ki je bil prej le kaplan, vikar, tedaj pa je postal župnik.

Prvi župnik je postal Ivan Dugolin. S svojim vestnim in marljivim duhovniškim, družbenim in kulturnim delom je močno zaznamoval življenje v Ajdovščini zadnji dve desetletji 19. stoletja.

V Ajdovščini je bilo dejavno društvo Edinost (ustanovljeno leta 1876), ki si je prizadevalo za dvig narodne in kulturne zavesti ljudi.

Takrat ni bilo samoumevno govoriti slovensko. Precej uradnikov in gospodarske in politične elite se je med seboj sporazumevalo v nemščini in italijanščini. V časopisu "Soča" je bil leta 1897 zapisan tale opomin Ajdovcem: "Pri sodniji sta dva uradnika Italijana, sva Slovenca; pri davkariji dva Italijana, eden Slovenec. V predilnici so vodje in boljše plačani uslužbenci izključno Nemci. Vzdramite se, da vas ne vzdrami Schulverein." [Plesničar, str. 130] Pri društvu Edinost je sodeloval tudi  župnik Dugolin, doker si društva ni začela prisvajati gospoda, ki je zviška gledala na ljudi, ki niso bili njenega stanu.

Ker je društvo Edinost postalo narodostno precej mlačno, so leta 1886 ustanovili podružnico Ciril-Metodove družbe. Ta je na Slovenskem veliko naredila za krepitev slovenske narodne zavesti. Moralno in materialno je podpirala slovensko šolstvo. Dugolin je bil v Ajdovščini njen predsednik v letih 1889 do 1899.

Leta 1896 so ustanovili Bralno in pevsko društvo. Župnik je sodeloval kot odbornik. Društvo si je med ljudmi prizadevalo poživiti in okrepiti v slovenskem duhu glasbeno in bralno kulturo. Prirejali so razne pevske in dramske prireditve.

Dugolin je leta 1891 sodeloval tudi pri poskusu ustanovitve  telovadnega društva Sokol. Ker pa niso imeli ustrezne telovadnice in pravega telovadnega učitelja, je društvo kmalu shiralo. Znova je zaživelo šele leta 1909.

Gospodarsko stanje ni bilo rožnato. Kmetje, majhni obrtniki in trgovci so bili pogosto žrtve oderuških obresti nekaterih petičnežev. Zato je Dugolin sodelovel leta 1894 pri ustanovitvi Hranilnice in posojilnice. Njen namen je bil na krščanskih socialnih načelih pomagati gospodarsko šibkejšim, da so lahko dobili posojila z nizkimi obrestmi. Delavcem sta pomagala Rokodelsko podporno društvo, ki je bilo ustanovljeno leta 1879, in Okrajna bolniška blagajna, ki je bila ustanovljena leta 1889. Tako so rokodelci pomagali drug drugemu v času bolezni.

Župnija, župnik, župan in novo župnišče leta 1888

Beseda "župnija" ima izvor v praslovanščini, kjer župa pomeni okrožje, skupnost ene ali več vasi. Iz tega korena izvirata tudi besedi župnik kot predstojnik cerkvene skupnosti in župan kot predstojnik občine.

Ob koncu 19. stoletja je imela Ajdovščina srečo, da je imela sposobnega župana. Župan je bil Danijel Godina (1836 - 1916). Godina je županoval 35 let, od septembra 1864 do maja 1899. Njegov podžupan je bil nekaj časa dr. Karel Lavrič, ki je vpeljal na občini slovensko uradovanje in po katerem se danes imenuje ajdovski glavni trg. O županu Godinu je zapisal učitelj Pavel Plesničar, da je bil "vsega spoštovanja vreden poštenjak". [Plesničar, stran 118]

Sodelovanje med župnikom Dugolinom in županom Godinom je bilo zelo dobro. Skupaj sta delovala na področju šolstva in prosvetnega dela.

Leta 1885 je bila zgrajena nova šolska stavba. V njej je danes Center za socialno delo. Prej je bila šola deset let v dveh sobah v hiši številka 52, ki je bila last župana Godina, in je kasneje postala župnišče.

Sad njunega sodelovanja je bilo tudi novo župnišče zraven cerkve (polovica sedanje stare občine).

Staro župnišče je bilo oddaljeno od cerkve. Duhovnik je dotlej bival v stari stavbi na dvorišču med "Križajevo" hišo in [zdajšnjo (op Ilc)] Pilonovo galerijo.

Ko je župnik Dugolin zvedel, da župan prodaja hišo št. 52, ki jo je prej posojal za šolske potrebe in se je držala občinske hiše, je 21. aprila 1887 napisal prošnjo na občinsko starešinstvo, da se kupita hiša in vrt ter priredita v župnišče. Med drugim v dolgi prošnji takole piše: "Spoštovano starešinstvo! Čuje se vsaki dan, da je hiša št. 52 z dotičnim gnojiščem in pripadajočim vrtom; hiša g. Godina - prejšnja šola - na prodaj. Hiša je med cerkvijo in šolo. Lega njena je kot ustvarjena ža župni dom - farovž ...

Slavna gospoda. Drugo domovanje blizu cerkve si želim, toliko za me, kolikor za moje naslednike, še več pa iz ljubezni do svojih duhovljanov - Ajdovcev, da se jim ne bode od bližnjih občin vedno očitalo, da se jim za farovž ne zna in ne ve...

Sedanji farovž nima ni slike ni prilike navadnim farovžem na kmetih, kamo li farovžem v trgih, kakršen je Ajdovščina ... Sedanji farovž je na skrivnem. Preoddaljen je od cerkve. Ta oddaljenost je največja neprijetnost in prava muka, posebno ob burji. Kar daje vsaki duhovniški hiši še posebno slast , je vrt poleg hiše. Moje stanovanje še tega nima...

Poglejmo stanovanje samo. V prvotnosti ni bilo za farovž namenjeno. Družina Kalin ga je občini podarila, da je tako občina duhovnika udobila. Ajdovci so namreč vedno cerkvene oblasti prosili, da jim one duhovnika dajo. Vsako prošnjo so jim oblasti z opombo zavrgle, da jim ne morejo dati duhovnika, ker še stanovanja zanj nimajo. V tej nevolji in zadregi pomogla je občinarjem družina Kalin s tem, da je sedanji farovž za stanovanje duhovnika občini podarila. Hiša je jako nepraktična... O kuhinji povem samo to, da se v njej še zaobrniti ne morem...

Odkril sem vam svoje želje, ne toliko zaradi moje in mojih naslednikov koristi, kolikor, da mi ne bode nihče kedaj očital: takrat je bilo priložnost farovž k cerkvi premestiti, ali tedanji duhoven Dugolin je bil zanikrn ... [Dnevnik župnijskega urada Ajdovščina, leto 1888]

Župan je bil pripravljen hišo prodati za 1500 fr., če mu obenem dajo v popolno last staro župnišče. Predlog je bil sprejet z veliko večino na seji 26.7.1887. Sklenili so stavbo temeljito popraviti, da bo kolikor toliko ustrezna za župnišče.

Dugolin se je naselil v novem župnišču 19.6.1888. Preselitev je dovolila nadškofija v Gorici. V dokumentu med drugim piše: "...nadškofijstvo rado dovoljuje, da se sme tamošnji župnik preseliti iz sedanjega svojega stanovanja št. 5 v hišo št. 52.  ... S to priložnostjo izreka podpisano nadškofijstvo slavnemu županstvu, za to sebi častno in duhovniku koristno zamenjavo, zasluženo priznanje."[Dnevnik župnijskega urada Ajdovščina, leto 1888]

Dugolin je bival v novem župnišču še enajst let, do svoje smrti 23.10.1899; njegovi nasledniki pa do leta 1948, ko je komunistična oblast župnika izgnala iz župnišča in stavbo nacionalizirala.

Ivan Albreht; Osnutek zgodovine ajdovske župnije in cerkve, stran 22-30