Ena od lastnosti, ki opredeljuje človeka je ta, da je iskalec. Naj človek išče karkoli, cilj njegovega iskanja je vedno sreča. Prav vsi si želimo biti srečni. Po sreči hrepenimo in jo mnoge načine iščemo. Evangelij nam spregovori o iskalcu biserov. Še prej o zakladu na njivi. Kdor nekaj od tega najde, bo srečen, preskrbljen do konca življenja. Danes najbrž kar večina ljudi v tem smislu zastavi svoje življenje; skrb za to, kar mu omogoča čim boljše preživetje. Vsak se v tem znajde po svojih najboljših močeh in sposobnostih. Lahko svoje življenje zastaviš tako, da kupuješ nepremičnine, da kupuješ delnice in vlagaš v različne naložbe, nekateri se posvečajo profesionalnemu športu, igrajo loto in nagradne igre. Mnogi zaklad iščejo celo tako, da se leta in desetletja tožarijo s sosedom za kos njive ali česa drugega in v tem upajo na bogastvo.

Ti načini se danes zdijo običajni del naše resničnosti, tako se pač dela. To spada v življenje. Popolnoma noro pa se sliši to, kar v resnici predlaga današnji evangelij: zastaviti svoje življenje za Boga, za to, kar je Božje, da bo on tvoj zaklad in tvoj biser. Kdo danes pomisli, da bi bila nedeljska maša ali branje Svetega pisma najpomembnejša stvar v življenju! Za kristjana pa prav to še kako drži. Božja beseda je najpomembnejša, pa ne v smislu 'poslušanje zaradi poslušanja', ampak zaradi ravnanja. Do zaklada pridem, ko se po Božji besedi ravnam. Če moje srce pripada Jezusu, bo moje iskanje zakladov ustrezalo Božji volji in to bo edina prava garancija moje sreče.

Ni odveč biti pozoren na to, da se zaklad skriva na njivi. Njiva ni običajen kraj, kamor bi šli iskat zaklad. Realnejše se zdi razstreliti kakšen bankomat. Jezus pa pravi, da se skriva na njivi. Njiva je namreč kraj, kjer človek pošteno dela, kjer se poti in trudi; njiva je kraj preživetja . Je kraj, kjer človek dobro ve, da ni odvisno samo od njega, ali bo kaj zraslo ali ne. Zato dviga svojo dušo k Stvarniku za blagoslov, s prošnjo, da on daje rast in kar je potrebno, ker ve, da tega ne more dati sam: prosi za sonce in dež. Na taki njivi je zaklad. V naporu vsakodnevnega dela in povezanosti s Stvarnikom človek odkrije resnični zaklad.

Ali pa biser. Evangelij pravi, da ko človeku uspe najti najdragocenejši biser, če je moder, zastavi zanj vse, kar ima. Ta biser pomeni osebno izkušnjo Boga in spoznanja Božje ljubezni. Kdor je zares doživel Boga, ta ga za nobeno ceno noče več izgubiti in je pripravljen dati vse, da mu ostane blizu. Vse je pripravljen zastaviti, žrtvovati, tudi svoje življenje, kot to delajo mučenci. Biser je odkritje, da je sreča negovati bolnika, skrbeti za otroke, se žrtvovati za moža ali ženo, se truditi za spoštovanje, odpuščati.

Zato se ljudje, ki ne poznajo Boga, včasih čudijo vernim, kaj jih žene k temu da so verni, da molijo, živijo verske navade; še več, kakšno motivacijo imajo, da gredo iz cone udobja in se posvetijo plemenitim namenom. Takšen visok ideal si je postavila npr. Mati Terezija. Za taka dejanja ni razumnega odgovora, če ne gledamo nanje z Jezusovim pogledom. Samo Božja beseda lahko človeka toliko spremeni, da mu da moč zaživeti drugače, tudi da vstopi iz neke zatohle vere, ki mu ne daje nobenega navdiha, v način bivanja, v katerem bo vedel, zakaj živi. To je tisto pravo odkritje bisera in zaklada. Ne da se ga kupiti, treba pa ga je odkriti.

Franc Likar, župnik