»Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je vsejal dobro seme na svoji njivi.« Podobno kot prejšnjo nedeljo nam Božja beseda govori o sejalcu in semenu. Ta podoba nas uvaja v skrivnost Božjega delovanja, ki je pogosto drugačno od naših predvidevanj in pričakovanj. Bog ne deluje z močjo, ki bi očarala svet, se ne razkazuje in hvali po medijih, si ne dela reklame, temveč deluje z majhnostjo, ki raste tiho, da ne rečemo skrivnostno. Božja beseda, ki je predstavljena s podobo semena, se na zunaj ne zdi kaj posebnega. V svetu, kjer veljajo vpliv, denar, moč in uspeh, se zdi nepomembna. In vendar prav ona nosi življenje, nosi prihodnost. V semenu je skrito življenje, ki bo nekoč postalo kruh.

To je za Jezusovega učenca velika spodbuda. Ne merimo vrednosti vere po zunanjih uspehih ali v številkah, ampak po zvestobi Bogu, ki deluje tiho in potrpežljivo. Vsako dobro delo, vsaka skrita molitev, vsaka beseda tolažbe, je kakor seme, ki ga Bog ne pusti brez sadu.

Istočasno izvemo tudi, da nas evangelij ne postavlja v idealiziran svet: »Medtem ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, zasejal ljuljko med pšenico in odšel.« To je resničnost tega sveta, ki jo vsi dobro poznamo in izkušamo. Na isti njivi rasteta pšenica in ljuljka, dobro in zlo. Bog seje dobro seme, sovražnik pa ne počiva. Kako hitro se zaseje slabo! Koliko bolečine nosijo starši, ko nemočni vidijo napačne poti svojih otrok. Kolikokrat sami izkusimo notranji boj med dobrim, ki ga želimo in slabim, ki se mu ne znamo izogniti.

Zato ni presenetljivo, da tudi krščanska skupnost ni popolna. Sestavljamo jo ljudje, ki smo na poti spreobrnjenja. Ta resničnost nas izpostavlja različnim nevarnostim. Ena od teh je, da začnemo soditi in izločati. Jezusa nas opozarja, naj pustimo, da vse raste; seveda pa ne v nedogled, ampak do žetve. Ta žetev ni samo dan vesolje sodbe, ampak se lahko zgodi kadarkoli, tukaj in sedaj.

Jezusove besede so predvsem klic k potrpežljivosti in ponižnosti. Ne gre za to, da bi zlo odobravali, ampak, da se zavedamo svoje majhnosti. Človeško oko ne vidi tako globoko, kot Božje. Če bi prehitro izruvali plevel, bi lahko poškodovali tudi veliko dobrega. Koliko sploh poznamo bogastvo, ki ga vsak človek nosi v sebi? Ali ne bi bil greh, da ga poteptali, ko bi se spotaknili ob morda čisto majhno napako, ki je človek zagrešil?

Poklicani smo, da najprej razpoznavamo zlo v lastnem srcu, šele nato bomo znali ravnati z drugimi. Naša naloga je, da se učimo razločevati dobro od zla. Velika težava nas današnjih ljudi je prav v tem, da ne ločimo med dobrim in zlim. Dostikrat izbiramo in se odločamo tako, kot nam naroča sovražnik. Pustimo se prepričati, da je ljuljka nekaj dobrega, seme pa je odveč. Dokler tega ne razčistimo, je bolje sploh ne sejati. Z Božjo pomočjo se učimo razločevati med dobrim in slabim. In potem se prav tako z Božjo pomočjo lahko odločamo za sejanje dobrega. To je naša končna naloga. Živeti iz evangelija v vsakdanjih, preprostih dejanjih; ne vračati hudega s hudim, ohranjati spoštovanje v besedah in odnosih, imeti odprto srce za vsakega človeka. Biti potrpežljiv, kakor je nebeški Sejalec potrpežljiv z nami. Amen.

Franc Likar, župnik