O usodi Božje besede v našem življenju nam danes Božja beseda spregovori na način sejanja. Bog je sejalec, njegova beseda pa je seme, ki jo polaga v naša srca. Lepo primerjavo za to poda tudi prerok Izaija v današnjem prvem berilu, ko pravi, da je Božja beseda kakor dež, ki pada na zemljo in jo dela rodovitno. Za nas, ki smo tega Božjega »sejanja in namakanja« deležni, pa se seveda postavlja vprašanje, kako mi to Božje delo sprejemamo. Ali blagodejni dež Božje besede naredi naša srca sprejemljiva in rodovitna za našo rast v dobrem. Ali v svojih srcih naredimo dovolj prostora za Božjo setev; ali pa morda ta prostor zavzamejo druge in drugačne misli, ki niso Božje, naše človeške zamisli in modrosti, nešteta sporočila, ki se v naša srca zaletavajo z vseh strani in jih imamo za bolj pomembna.

To pa je drugo in drugačno sejanje – človeško, naše. O tem sejanju se moramo prav tako vprašati, še bolj pa o tem, kaj iz našega sejanja zraste in kaj žanjemo. Velikokrat smo razočarani. Koliko našega truda, naporov, odrekanj gre v prazno, ni sadov. Pravimo, da se trudimo za boljši jutri, spremljamo politiko, kulturo, delamo za mir in razumevanje, za enakopravnost takih in drugačnih. Čemu vse sledimo v medijih in si polnimo glave. Kaj imamo od tega, razen slabe volje in izgube časa? Kaj imajo drugi od tega? Koliko ljudi je že umrlo za lepši jutri v raznih revolucijah? Kakšen boljši jutri sta prinesli prva in druga svetovna vojna? Kakšen boljši jutri ustvarjajo današnje vojne in morije? Ali je naša generacija srečnejša od naših prednikov, ali je vsak od nas srečnejši danes kot je bil včeraj? Apostol Pavel v 2. berilu pravilno ugotavlja, ko pravi, da je stvarstvo podvrženo ničevosti, a v sebi nosi hrepenenje po razodetju Boga, to je po Božji besedi, ki se mora naseliti v srca ljudi. To je edina garancija za lepši jutri.

Ob tem nas evangelij opomni, naj pazimo, kaj se z Božjo besedo dogaja v naših srcih. Sami imamo izkušnjo, da se z njo dogaja marsikaj. Prvič to, da Božjo besedo slišimo, a je ne razumemo. Pride hudi duh in jo pobere, še preden se v nas ukorenini. Noče, da bi se v veri utrdili in nam prišepetava, da nam ni treba moliti, če nimamo časa in tako naprej. Seme pade nekam ob pot, po kateri vsak dan hodimo in ker se nam mudi, je ne poberemo, ne sprejmemo.

Potem je tu seme, ki je padlo na kamnito zemljo. Predstavlja ljudi, ki Božjo besedo navdušeno sprejmemo, rečejo, kako je to lepo povedano. V cerkvi so sposobni globokih notranjih doživetij, a ko pridejo domov, ne vedo več, kaj so slišali. Ko nastopi »vročina« življenje, Božja beseda usahne. Vsakdanje skrbi moč Božje besede prekrijejo in so kakor plevel, ki njeno moč zadušijo. Vsi pač živimo takšno življenje, da nas v njem tlači nešteto skrbi iz katerih se ne da.

Kaj je tu narobe? Narobe je to, da skrbi prerastejo Božji glas in ne obratno. Božja beseda mora prerasti naše skrbi. Bog pozna naše skrbi; on ve, kaj je tisto, kar mora v nas rasti in kaj je plevel, ki ga je treba izruvati. Zato pa mu je treba prisluhniti, se mu dati poučiti in s hvaležnostjo njegov pouk sprejeti. To nakazujejo besede, ki jih izrečemo v cerkvi pri poslušanju Božje besede: na koncu berila »Bogu hvala« in po evangeliju »hvala tebi Kristus«. To dva vzklika imata in morata imeti veliko težo. Gospod, hvala, da si mi to povedal in trudil se bom, da ne bo umrlo.

Franc LIkar, župnik