»Ne bojte se!« Kar trikrat se ta Jezusov vzklik ponovi v današnjem evangeliju. In vsakokrat je mišljen strah pred ljudmi. Razlog strahu pred ljudmi je razviden v prvem berilu iz Jeremijeve knjige. Jeremija je prerok, kateremu vsi grozijo z zlom. Ta »vsi« pomeni njegove rojake in celo njegove prijatelje. Želijo se ga znebiti, ker jih opozarja na njihove stranpoti in zablode, s katerimi kličejo Božjo kazen nase in na ves narod. Toda Jeremija se ne boji. Njihove grožnje ga ne ustavijo, ko jih svari. Pogum mu daje zaupanje v Gospoda, ki mu je dal zagotovilo, da bo vedno z njim in ga bo branil.

Enako zagotovilo daje apostolom Jezus, ko jih opogumlja. Vsi, ki se bodo sovražno zoperstavljali njihovemu poslanstvu oznanjevanja evangelija, bodo brez moči, saj imajo na svoji strani Jezusa. Ob tem jim našteva znamenja, ki prinašajo pogum.

Prvo znamenje poguma: Govoriti pri belem dnevu. Kristjani resnice ne prikrivamo, kot je niso prikrivali že starozavezni preroki, kakršen je bil Jeremija. Če iz strahu resnice ne povemo takšne kot je, tudi če je težka in boleča, če jo »zavijamo v temo«, je nevarno, da postanemo dvoličneži, hinavci: ljudje z dvema obrazoma. Resnico sicer nosimo v srcu, pred ljudmi pa govorimo nekaj drugega, njim všečnega, kar za nas ne bo nevarno. Toda kot kristjani bi morali vsak čas vedeti, da naše poslanstvo ni ugajati ljudem, ampak jih odpirati resnici. Jezus ob tem pravi, da bo resnica gotovo prišla na dan, toda gorje tistemu, ki mu je bil zaupana, da jo pove, pa jo je zamolčal.

Drugo znamenje poguma: oznanjevanje na strehah. Ne gre za razgaljanje laži in zmot, kar lahko na hitro sklepamo. Gre za to, kar nam na uho pove Jezus. To so dobra sporočila, ki nam prinesejo veselje, nas osrečijo. Ob tem pa komaj čakamo, da jih podelimo z drugimi. Tisto, kar nas osrečuje, nas sili, da povemo naprej, kar »leti iz nas«. S tem ustvarjamo odnose. Danes je še posebno modreno reči, da ljudje »živimo iz odnosov«. Kristjan, ki na sebi doživi Kristusovo odrešujočo ljubezen, ko ti je pri neki dobri spovedi dal vedeti, da si mu več vreden kot vsi vrabci tega sveta, tega ne moreš držati zase. Mimogrede: od kot so se sploh znašli vrabci v današnjem evangeliju – prodaja dveh vrancev za en novčič. Kdo sploh kupuje vrabce? Vrabci so bili v tempeljskem bogočastju nadomestna daritev za najbolj odrinjene ljudi. To so bili sužnji, ki niso smeli o sebi reči drugega, kot da so ničvredni. Samo s to držo so tudi smeli stopiti pred Boga in mu darovati – seveda samo najmanj vreden dar, kar predstavlja vrabec. Bog pa na človeka ne gleda tako: ne boj se, med teboj, ki si krona stvarstva in po Kristusovem zasluženju Božji otrok in vsemu, kar je na svetu, od vrabcev naprej ni nobene primerjave.

Edini pravi razlog za strah je greh. Greh je v tem, da se človek sramuje Boga, ki je njegov največji dobrotnik. Da ne razglaša njegovih dobrot, ki jih je deležen. Ko premagamo ta greh, je tudi strah premagan. Zavem se svoje veličine in vrednosti, ki jo imam v Božjih očeh. Premagan je celo strah pred izgubo življenja, pred mučeništvom. Jezus s tem ne jemlje vrednosti človekovemu telesu. Tudi če je telo bolno, ranjeno, do kraja ubogo in bedno, pa je duša čista in lepa, je življenje lepo in dragoceno. Če pa je telo še tako popolno, zdravo in krepko, duša pa zahojena, je življenje lahko zelo grozno in nevzdržno, ker tak človek ne čuti, da je ljubljen od Boga.

Svet pripada pogumnim. A samo tistim, ki se ne bojijo resnice: o sebi in o Bogu.

Franc Likar, župnik