Jezus je zagledal množice. Tako evangelist Matej opiše začetek Jezusovega javnega delovanja. Jezus zagleda, pogleda, vidi, opazi. To so zelo pogosti trenutki, na katere naletimo v evangelijih. Veliko dogodkov, v katerih nastopi Jezus, se začne z njegovim pogledom.

Kakšen je običajen Jezusov pogled in kaj sproži? To, kar beremo v današnjem odlomku. Ko Jezus vidi množice, se mu zasmilijo. Jezusov pogled je usmiljen in usmiljenje prikliče na dan. Jezusov pogled ni bežen, mimogrede. To ni radovedni pogled, kakršni so pogosto pogledi, ki hitro sprožijo vse kaj drugega, kot usmiljenje. Jezus ne ostane pri pogledu, ampak ga pogled usmiljenja, nagne k dejanju. Na izmučenost in razkropljenost množic, ki jih vidi pred seboj, odgovori tako, da se njegov pogled najprej ustavi na apostolih. Po imenu jih pokliče in jim takoj da poslanstvo: izganjanje hudih duhov, ozdravljanje in oznanjevanje Božjega kraljestva; to pomeni, da je Bog tukaj, za človeka, da vidi njegovo stisko.

Jezusovega pogleda si pravzaprav želimo vsi in vsi ga potrebujemo. To so zlasti trenutki, ko se počutimo utrujene, malodušne in izgubljene. In Jezus sam nam zagotavlja, da njegov pogled počiva na trpečih množicah današnjega časa in tudi na vsakem človeku posebej. Pokliče nas takšne in drugačne. Prav to želi poudariti evangelist Matej, ko našteva imena vseh dvanajstih apostolov. Bili so zelo raznolika druščina. Predstavljajo vse sloje in stanove: ribiče in obrtnike, javno upravo kakor cestninar Matej, privržence Janeza Krstnika, se pravi različnih pogledov na svet, med njimi se najde celo izdajalec. Nimamo opravka s skupnostjo popolnih ljudi ali svetnikov. Bili so vzeti iz sveta, ki je takšen kot je. Prav to pa je znamenje, da je Božji Sin prišel na svet za vse ljudi. In da ne gleda na človekovo preteklost z obsojanjem, ampak s pogledom odrešenja.

Papež Leon XIV. je pred dnemi med obiskom Španije nagovori zapornike z besedami: »Bog te ljubi takšnega kot si, a sanja te boljšega!« Tudi Juda Iškarijot ni bil poklican zato, da bo postal izdajalec. Vsak poklicani pa ima svobodo, da Gospodu služi, ali pa ga zavrže. Ko evangelisti pišejo o apostolih, sramote, ki jo je storil Juda Iškarijot, ne zamolčijo, pač pa jo povedo nam vsem kot opomin, kam nas lahko pripelje svoboda, če je ne razumemo po Božje, ampak po satanovo. Skrivnost zla je vedno tu in preži na človekovo odločanje. To pa je tudi glavni razlog, zakaj so se množice takrat Jezusu zasmilile. Človek se Bogu smili, ker ve, da je nenehno pred nevarnostjo, da se odloči za zlo namesto za dobro. In prav zato je Jezus dal učencem oblast nad nečistimi duhovi, moč ozdravljanja teh in onih slabosti. Apostolom je zaupana ta neverjetna moč, ki jo Cerkev ohranja z oznanjevanjem in v zakramenti. Ne gre brez apostolov, brez škofov in duhovnikov. Ko teh zmanjka, se nam lahko zgodi ista izmučenost in razkropljenost, kakršno je videl Jezus v pripovedi današnjega evangelija.

»Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte!« Po starših in mnogih ljudeh smo prejeli zaklad vere – zato smo lahko danes tu. Jezus pa nas postavi pred vprašanje: kam smo ta zaklad položili?

Franc Likar, župnik