Pogovor med Jezusom in Nikodemom nas vabi k razmišljanju o središčni skrivnosti naše vere, o Sveti Trojici, saj kristjani verujemo v troedinega Boga. Tega ne morejo razumeti člani katerega koli drugega verstva. Ob tem pa priznavamo, da gre v resnici za skrivnost, saj se človek s svojim razumom nikakor ne more približati tej resnici. Pred to resnico lahko samo ostrmimo in umolknemo. Naša večna skušnjava, da bi razumeli in z razumom obvladovali, ostane prazna in nemočna. Ko govorimo o Sveti Trojici, moramo priznati, da smo povsem odvisni od Božjega razodetja, od tega, kar nam Bog sam pove o sebi. Če se nam Bog ne bi razodel kot Troedini, kot Oče, Sin in Sveti Duh, nam nikoli ne bi niti na kraj pameti prišlo, da je Bog eden v treh Osebah.

V kakšnega Boga pa v resnici verujemo, v kakšnega Boga verujem jaz. Nekateri, in ni jih ravno malo, svojo vero izrazijo z besedo, da nekaj mora biti nad nami. Ko bi vsaj rekli NEKDO, ampak 'nekaj', se pravi neka neopredeljiva sila. V takem izražanju ljudi Bog še zdaleč ni tisti Bog, ki ga je Mojzes srečal na Sinajski gori, s katerim se je pogovarjal, kateremu je Bog razkril svoj načrt in mu pokazal pot, po kateri naj stopa. Bog takih ljudi, ki rečejo, da je 'nekaj nad nami' še zdaleč ni osebni Bog, kot se je razodeval skozi vso staro zavezo: Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov, osebni Bog, ki me pozna in me kliče po imenu ter vabi, naj mu sledim. Ti ljudje sicer čutijo, da jih življenje presega, čutijo svojo nezadostnost, a so v resnici neverni in niso prav daleč od tistih, ki častijo drevesa, mater zemljo, mater naravo, ki si izmišljajo 'energijske točke', iščejo vodne izvirke, ki da so nekaj posebnega itd.

Spet drugi imajo Boga kot omarico s prvo pomočjo, s protibolečinskimi tabletami. Na to omarico ne misliš do tistega trenutka, ko te zaboli. Takrat jo odpreš, vzameš iz nje tisto, kar se ti zdi koristno in jo, ko neha boleti, spet zapreš In spet pozabiš nanjo. Po tem načelu se danes mnogi kristjani obračajo na Boga.

Resnični Bog pa je tisti, ki ga Jezus predstavi Nikodemu v današnjem evangeliju: Bog je Oče, ki je poslal na svet Sina, da bi ljudje imeli večno življenje, to je življenje, ki ga daje Sveti Duh. To je Bog, ki nas vsak trenutek vzdržuje pri življenju. Je začetek vsakega našega dneva in vseh naši dni; vsakega našega dela in vseh našil opravil. Naš Bog je Bog vsakega našega večera in živimo v upanju, da se bo vanj iztekel tudi naš zadnji dan. Je Bog vsakega našega veselja in naše žalosti; našega uspeha in neuspeha. Je enkrat vihar, drugič šepet lahnega vetra. Je Bog, ki nam daje ta svet, za katerega smo odgovorni, ki govori našemu srcu, da moremo ostajati na poti resnice in dobrote.

Človek, ki se zaveda, da pripada Troedinemu Bogu, nedvomno postaja drugačen, veder, umirjen in odprt za druge. Bog ni oddaljeni samotar, je Bog občestva in darovanja. In mi obstajamo, ker obstaja On, v »Njem živimo, se gibljemo in smo«; je izvir naše vere, cilj našega upanja in vzor naše ljubezni.

Franc Likar, župnik