Binkoštni praznik je priložnost, da se poglobimo v Božje delovanje skozi zgodovino odrešenja. Praznovali so ga že Judje kot praznik žetve. To je bil praznik veselja in hvaležnosti, ker so pobrali prve klase in jih povezali v snope. Preskrbljeni bodo, ne bo lakote. Zato so praznovali in se zahvaljevali Bogu za blagoslov.

Po izhodu iz Egipta je njihovo praznovanje dobilo novo vsebino. Binkošti so obhajali petdeset dni po veliki noči, ko jim je Bog pokazal svojo zvestobo in jih rešil egiptovske sužnosti. Petdeset dni po izhodu iz Egipta so prispeli pod goro Sinaj, kjer jim je Bog po Mojzesu izročil dve kamniti tabli, na katerih je bila zapisana Postava. Ko so dobili postavo, so se začutili kot narod. Še danes je tako: vsak narod določa ustava in zakonodaja, v kateri se prepozna.

Za kristjane se binkošti rojstni dan Cerkve. Zelo lepa razlaga dogodkov, ki jih opisuje evangelist Luka v odlomku, ki ga vsi dobro poznamo, pravi, da je bila postava, ki so jo Izraelci prejeli pod goro Sinaj, zapisana na kamen; ostala je izven njih samih. Zato so jo ne nek način zgolj poznali, ni pa jih spreminjala od znotraj. Ko pa je Jezus na binkoštni praznik uresničil svojo obljubo in poslal Svetega Duha, je spremenil srca učencev. Izpolnile so se besede preroka Ezekiela: »Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce.«

In to se je zgodilo na binkoštni dan. Bog je po daru Svetega Duha spremenil srca učencev. Tisti, ki so bili prej prestrašeno zaprti v dvorani zadnje večerje, so zdaj stopili pred ljudi ter preprosto in pogumno spregovorili o Jezusu. Nato so se napotili do skrajnih mej zemlje. Ne zemljepisno. Ta skrajnost je bila zvestoba vse do žrtvovanja svojega življenja. Umirali so kot mučenci za Jezus, za evangelij.

Zato tudi mi danes prosimo, naj se nas dotakne ta binkoštni vihar. Naj bo dovolj silovit, da bo razpihal meglo, zmedo in izgubljenost, v kateri smo se znašli. Ko smo Božjo postavo zavrgli kot nepotrebno in neuporabno. Ko ne vemo, kaj bi z vero v Boga, kaj bi z zakramenti, ko ne razumemo svetosti življenja. Naj razpiha zmedo, ki nam jo ponujajo babilonske ideologije, zaradi katerih ljudje več ne razumemo ne drug drugega ne sveta, v katerem živimo, pa tudi ne sami sebe.

Slaviti binkošti danes se pravi v moči prejetega Svetega Duha prinašati v babilnosko zmedo različnih mišljenj in nazorov govorico zdravega nauka, zdrave modrosti, pristnega veselja in upanja, solidarnosti in bratske povezanosti. Sadovi Duha pa vemo, da so ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, krotkost, zvestoba in samoobvladanje.

Naj pride nad nas binkoštni ogenj – nad vsakogar posebej – da bo v ta požar modernega sveta, ki požira človekovo dostojanstvo, v ta požar razčlovečenja, ki ga širijo teorije o evatanaziji, teorije spola in vsakršne zmedenosti, ki nas ne ogrevajo, ampak nas ob njih zmrazi in nas vedno bolj zebe. Naj Sveti Duh prižge ogenj vere, upanja in ljubezni, da se razplamti naša zvestoba in pripravljenost pričati za Gospoda; tudi za ceno napora in kakšne žrtve.

Franc Likar, župnik