Tudi v tem stoletju je cerkev pridobila precej umetnin, ki jih lahko občudujemo še danes.

Iz leta 1705 je lep baročni mašni kelih, ki je bil restavriran l 1994. Na podstavku je napis:

scuolla di san rocco li genaro anno mdccv.

Kelih se uporablja le ob izrednih slovesnostih.

Okoli leta 1730 je nastal drug baročni kelih, ki ga sedaj uporabljamo ob nedeljah in praznikih.

Iz leta 1737 je dragocena zakristijska omara, odlično mizarsko in umetniško delo. Leta 1994 jo je obnovil mizarski mojster Andrej Čoha. V obnovo je vložil okrog 600 ur dela. Omara ima lepe intarzije (okrasne vložke) Posvečena je Mariji, saj so na njej kratice:

N R V P

(Nostra Regina Virgo Perenis = naša kraljica vedno devica).

Vizitacije škofa Attemsa leta 1750 1758 in 1764

Razmere v Ajdovščini v sredini 18. stoletja so nam kar precej poznane. 22. oktobra 1750 je cerkev sv. Janeza Krstnika vizitiral škof Karel Mihael Attems in naredil natančen zapisnik. V cerkvi so bili trije oltarji: sv.Roka, sv.Barbare in glavni oltar sv. Janeza Krstnika. Za slednjega ne vemo, kakšen je bil, ker je sedaj na njegovem mestu drug oltar. Vsi oltarji so bili dobro vzdrževani in pravilno urejeni. Vse je bilo pravilno tudi v zakristiji in pri krstem kamnu.

V Ajdovščini so bivali trije duhovniki: kaplan in še dva druga duhovnika. (Anton Jerič in Anton Tonai). Cerkev je imela dve bratovščini in beneficij, ki ga je bila ustanovila plemiška rodbina Rodeschi. V kraju je bilo 90 družin.

Iz naslednje vizitacije (24.4.1758) zvemo, da je bilo v Ajdovščini približno 1200 duš. 800 je bilo takih, ki so lahko prejemali zakrament sprave. V enem letu so krstili 28 otrok, eden je bil nezakonski.

Če povežemo podatke obeh vizitacij, lahko sklepamo, da je imela povprečna družina 13 članov. Treba je upoštevati, da so imele takratne družine poleg staršev, starih staršev in številnih otrok še tete, strice in služničad.

Pri vizitaciji je škof ugotovil, da je cerkev J. Krstnika dobro vzdrževana in da se duhovniki držijo cerkvenih predpisov. Bile pa so tudi težave. V Ajdovščini so zaradi pretiranega zvonjenja ubili zvon. Med verniki cerkva sv. Janeza in sv. Jurija so bile napetosti.

V sklepu vizitacije je škof med drugim zapisal: "Ponovno pozivam, naj si (duhovnik) prizadeva za mir in slogo z ljudstvom bližnjih Šturij in naj jo ohranja tako v privatnih pogovorih kot v javnih nastopih in naj njihovo srce odvrne od vsake maščevalnosti in očitkov starih grehov...

Prepoveduje se prepogosto zvonjenje z zvonovi, ki postaja nadležno. Toda ljudstvo naj se odvrača od te zlorabe na prijazen način."

Sad vizitacije iz leta 1750 je škofov sklep, da ajdovski kaplan ne skrbi več za cerkev sv. Jurija in da se Šturje povzdignejo v kaplanijo, kateri sta podrejeni cerkvi sv. Martina in sv. Antona.

Pri naslednji vizitaciji leta1758, ki jo je vodil kanonik Madcho (Madko) je bil v Ajdovščini kaplan Gregor Batič, star 56 let, duhovnik 32 let in v kaplaniji 8 let. Vseh 800 za spoved sposobnih ljudi se spoveduje. Kaplan pokopuje ljudi zelo pozno popoldne. Verniki se prditožujejo, da ima grof Edling pred cerkvijo trgovsko stojnico. Ključarji so bili: Franc Rodescho, Franc Repič, Jernej Godina in Franc  Vegeč.

Pri vizitaciji leta 1764 je bil ajdovski kaplan Anton Slokar, po rodu iz Lokavca. duhovnik osem let in v Ajdovščini pet let. Kaplan se pritožuje zaradi neurejenih odnosov med vipavskim župnikom in kriškim vikarjem. Kjučarji so tedaj bili: Mihael Cebej, Gašper Kalin, Anton Godnič, Jakob Hrovat, Andrej Kerhne, Matija Repič. Ajdovcem se ob tej priložnosti dovoljuje procesija na Sveto goro na svetega Jakoba dan pod pogojem, da se ne dogaja ponoči.

Ajdovska občina je začela vzdrževati duhovnika leta 1755

Po takratnih cerkvenih predpisih je lahko duhovnik stalno bival le v kraju, ki ga je mogel dostojno vzdrževati. S tega vidika je pomembno, leto 1755. Takrat je kamenjski župnik in rojak iz sosednjega Lokavca Anton Jožef Lokar namenil 4000 gld.  za vzdrževanje domačega ajdovskega duhovnika. Vsoto je duhovniku Lokarju dolgoval grof Albert Edling. Kamenjski župnik jo je odstopil ajdovski občini izrecno za vzdrževanje domačega duhovnika. Listino o tem je sestavil notar Janez B. Cotič, prizadeti stranki sta jo podpisali v ajdovskem gradu 3.6.1755. Tako je prišla ajdovska občina do stalnih letnih dohodkov, s katerimi je odslej vzdrževala svojega kaplana; istočasno je z ustanovitvijo patronata dobila pravico, da si v bodoče sama izbira novega dušnega pastirja. [Plesničar Pavel, Ajdovščina, Nova Gorica 1997, str. 93,94,95]

Na evangeljski strani cerkve je bila še v tem stoletju vzidana plošča iz črnega marmorja, ki je na kratko povzemala dogodek in dobroto kamenjskega župnika.  Sedaj plošča sameva v zvoniku. Prav bi bilo, da bi jo spet vzidali na vidno mesto v cerkvi kot dokument časa in kot pričo, zakaj je ajdovska občina skrbela za vzdrževanje duhovnika in zakaj je ajdovski duhovnik živel v župnišču, ki ga je vzdrževala ajdovska občina. Celotna listina z dne 3.6.1755 je objavljena v Plesničarjevi knjigi Ajdovščina na strani 178.

Napis na plošči je naslednji:

1755
ANT: IOSEPUS LOCAR SAES: REGIUS
PAROCHUS KAMIGNAE PECCATORUM
CORYPENUS DEPOSUT 4000 F; CAR:
MON: COMUNITATI HAYDOVIAE VT
HEPDOMATIM PR ADUM RDUM
DNUM CAPELLANUM LOCI S: SA
CRA AD INT: FUNDATORIS PERA
GANTUR O: A: M: D: G:

Prevod: Anton Jožef Lokar, cesarsko-kraljevi kamenjski župnik, prvi med grešniki, je ajdovski občini (skupnosti) dal 4000 kranjskih florintov v denarju, da bi prečastiti gospod krajevni kaplan tedensko opravljal sveta bogoslužna opravila po namenu ustanovitelja. Vse v večjo Božjo čast.

Župnik Lokar je leta 1765 v podoben namen določil cerkvi na Otlici 1000 gld. Tako je tudi ta kraj dobil svojega duhovnika.

Ajdovska cerkev je galerija Cebejevih del

Največ je naredil v 18. stoletju za svojo domačo cerkev slika Anton Cebej. Rojen je bil 22.maja 1722, umrl je verjetno leta 1774 neznano kje.

Podatki o Cebejevem krstu so v krstnih knjigah, ki so shranjene v Vipavi. Toda deset let pozneje ima Ajdovščina že svojo krstno knjigo. Pred nekaj leti sem odkril, da je na prvi strani ajdovske krstne knjige 17.7.1733 zabeležen krst deklice Marine, katere oče je bil Matija Zebey, mati Marina boter Andrej Watitz in botra Apolonija Gregorizhin, krstitelj Nikolaj Rodeschini. Starši in botri so isti kot pri krstu Antona Cebeja. Ponovijo se še 15.7.1736 ob krstu Katarine Zebey. To dokazuje, da je Cebejeva družina živela v Ajdovščini. Zdaj vemo, zakaj je slikar zapustil toliko svojih umetnin prav cerkvi sv. Janeza Krstnika.

Na oltarju sv. Jožefa je Cebejeva slika Smrt sv. Jožefa iz leta  1774 (198 X 1111 cm). Slika je ena zadnjih Cebejevih datiranih in podpisanih slik. Na istem oltarju je na vrhu ovalna Cebejeva slika sv. Marjete (73 x 57 cm). Obe je leta leta 1989 restavriral Štefan Hauko. Marmorni oltar, kjer sta sliki, je po slogu sodeč iz istega časa kot sliki. Ob vizitaciji 25. sep. 1758 ga še ni bilo v cerkvi.Takrat je kanonik Madcho vse oltarje v cerkvi naštel in ocenil njihovo stanje kot dobro.

Verjetno so bili okrog leta 1769 v cerkvi večji gradbeni posegi, saj je nad levim stebrom pod korom vzidana plošča z grbom in letnico 1769.

Na stropu v cerkveni ladji sta Cebejevi freski. Na prvem polju gledano od prezbiterija je  upodobljen obisk Janeza Krstnika in tete Elizabete pri Sv. Družini.

Na srednjem največjem polju je freska Janeza Krstnika, z nebeščani pri kronanju Device Marije. Med svetniki so upodobljeni še sv. Rok, sv. Barbara, sv. Jožef,  sv. Frančišek Asiški, sv. Miklavž, sv. Katarina mučenka, sv. Hieronim, sv. Ana, sv. Sebastijan, ...

Na tretjem polju nad korom je Cebej upodobil angelovo naznanilo rojstva Janeza Krstnika očetu Zahariju. Maja 1918 je bila freska ob eksploziji vojaškega streliva v Ajdovščini uničena. Ohranjena je še fotografija uničene freske v fototeki bogoslovnega semenišča v Gorici. Slikar Clemente Del Neri je leta 1937 na tem polju naslikal Janeza Krstnika, kako pridiga v puščavi.

Največje Cebejevo delo v domači cerkvi je križev pot, ki je nastal okrog leta 1770. Slike merijo 73 x 52 cm. Leta 1912 je križev pot pomanjkljivo restavriral Milan Klemenčič. Obnovljena ni bila le 14. postaja, toda še danes je najbolje ohranjena. Restavrator specialist Miha Pirnat ga je spet obnovil v času od junija 1992 do junija 1993. Restavriranje je zahtevalo 1838 ur. Spada med najstarejše in najboljše baročne križeve pote v Sloveniji. Leta 1994 je bila v Narodni galeriji v Ljubljani o njem posebna razstava. Obnovitev križevega pota so omogočili obrtniki iz Vipavske doline.

O Cebejevem delu obširno poročata  dva kataloga Narodne galerije v Ljubljani, ki sta bila natisnjena ob priliki dveh Cebejevih razstav v Narodni galeriji. Napisal ju je umetnostni zgodovinar Ferdinand Šerbelj. [Šerbelj Ferdinand, Anton Cebej, Narodna galerija Ljubljana 1991. Šerbelj Ferdinand, Križev pot Antona Cebeja v okviru tradicije, Narodna galerija Ljubljana 1994]

Neznani avtor slike sv. Janeza Krstnika

Približno iz tega obdobja je tudi slika neznanega avtorja, ki prikazuje Janeza Krstnika (107 x 85 cm). Sliko sem našel med cerkveno šaro popolnoma zmečkano, zaprašeno in brez okvirja. Verjetno je bila včasih del cerkvene bandere. Leta 1983 jo je restavriral Franc Kokalj.

Star pokopališki križ ob cerkvi

V prejšnjih stoletjih so bila pokopališča okrog cerkve. Ko so ljudje prihajali k maši, so obiskovali tudi grobove svojih pokojnih in se pri maši še bolj počutili povezane s svojimi rajnimi. Tako je bilo tudi v Ajdovščini. Na zunanji južni strani cerkve stoji še danes velik star pokopališki križ s korpusom v nadnaravni velikosti, za kaerega v inventarju piše, da je iz 18. stoletja. Žal je izpostavljen vremenskim spremembam, dežju in soncu, zato je potreben temeljite zaščite in obnove.

Pokopališče so preselili od cerkve na obrobje Ajdovščine v drugi polovici 19. stoletja.

Kaj je bilo leta 1799?

V Plesničarjevi zgodovini Ajdovščine sem zasledil podatek, da je ob koncu 18. st. (leta 1799) tržaški škof Ignacij Kajetan pl. Buzet Faistenberg posvetil povečano cerkev sv. Janeza Krstnika. [Primerjaj: Plesničar, str 94] Tega nisem mogel nikjer preveriti. Možno je, da je Plesničar zamenjal podatek z letom 1699, ko je tržaški škof Giovanni Müller posvetil v Ajdovščini tri oltarje.

Po smrti cesarja Jožefa II. je bil leta 1799 ob obnovitvi tržaške škofije tržaški škof res škof Kajetan pl. Buset (1796 - 1803). Nekdanji tržaški škof Franz Filip Inzaghi je postal škof obnovljene goriške škofije (1791 - 1816). Težko je razumeti, da je tržaški škof posvetil ajdovsko cerkev, ko je bil na razpolago domači škof. Kaj bi takrat pvečevali, tudi ni jasno. Cerkvena ladja je že od leta 1770 imela sedanjo velikost, saj je takrat slikar Cebej poslikal strop v ladji. Možno je, da so kaj preurejali prezbiterij, saj so čez dvajset let leta 1811 postavili nov veliki oltar.

Ivan Albreht; Osnutek zgodovine ajdovske župnije in cerkve, stran 15-21