V četrtek smo obhajali praznik Gospodovega vnebohoda. Vrnil se je k Očetu, sedel na njegovo desnico. Jezusa ni več med ljudmi, kakor je bil doslej; telesno, kot so ga opazovali, se lahko dotaknili, ga poslušali in se z njim pogovarjali. Prihodnjo nedeljo pa bomo praznovali binkošti, ko Bog pošilja Svetega Duha na vse krščene. Pripravlja se zgodba z viharjem in ognjem: apostoli - preprosti in po večini nepismeni ljudje, ki ne poznajo drugega kraja kot Jeruzalem in nekaj Palestinskih vasi, ki niso videli sveta, bodo sedaj vsemu svetu spregovorili. In to tako, da jih bodo vsi razumeli. Iz njihovih besed bodo spoznali, da jih Bog ljubi in z ljubeznijo spreminja svet.

Med tema dvema dogodkoma – vnebohodom in binkoštmi nas Cerkev v bogoslužju nagovarja z Jezusovim poslovilnim govorom, ki je tudi mejnik: med Jezusovim zemeljskim in nebeškim življenjem; med tostranstvom in onostranstvom. Učence Jezusov poslovilni govor pripravlja na čas, ko bodo po skrivnostnem delovanju Svetega Duha poklicani živeti kot Jezusovi učenci.

Prvi poudarek iz govora je večno življenje, ki je Jezusov dar učencem. Danes je misel na večno življenje vedno manj navzoča v naših razmišljanjih, pogovorih in držah. Kot da smo ujeti v neko past življenja med telesnim rojstvom in smrtjo. Skoraj nemogoče se nam zdi razumeti, da bomo živeli tudi onstran praga smrti.

Toda brez te resnice je naša vera prazna.

Jezus pravi, da je večno življenje v tem, da spoznavamo Očeta, edinega resničnega Boga in Jezusa Kristusa, ki ga je Oče poslal. Tega Jezus ne govori v prihodnjem času. Ne pravi, da bo večno življenje nastopilo, ko bomo spoznali Boga, ampak jasno pove, da je večno življenje v spoznavanju Boga. To pomeni, da večni življenje ni nekaj, kar je ločeno od tega, kar živimo tukaj in zdaj; Bog ni ločen od naše sedanje resničnosti, ampak, kot pravi apostol Pavel Atencem: »V njem živimo, se gibljemo in smo.«

Kako lahko spoznavamo Boga? Jezus pravi, da ga bomo vsi spoznali, če bomo imeli ljubezen med seboj. Spoznanje je otrok ljubezni. Boga ni mogoče spoznati, kjer med ljudmi ni medsebojne ljubezni. Čas Cerkve je čas spoznavanja in poveličevanja Boga v medsebojni edinosti.

Jezus nas pri tem opogumlja, ker ve, kako težko je to. Opogumlja nas tako, da moli za nas. Očeta prosi, naj bo med nami takšna edinost, kot je med njima dvema. Kako blagodejno je, ko vemo, da nekdo moli za nas, še zlasti za kakšno našo konkretno stisko. Ali pomislimo kdaj, da tudi Jezus moli za nas? Da lahko svoje skrbi, stiske in nemoč prenesemo nanj?

Tudi sami se pridružimo Jezusovi molitvi. On ne prosi zase, prosi za druge. Postanimo molivci, ki molijo za tiste, za katere je treba prositi. Vedno je treba moliti za tiste, ki jih imamo radi, izročajmo jih Bogu, ker pri njem bodo varni. Moliti je treba za ljudi v stiskah. Stisk je veliko in veliko je ljudi, ki sami ne znajo moliti, veliko je ljudi, za katere nihče ne moli, tudi staršev, ki ne molijo za svoje otroke, ker jim je molitev nekaj tujega in odvečnega.

Moliti je treba za mir. Sovraštvo razdvaja ljudi, prinaša nepotrebno trpljenje. Ne smemo biti hladni in neprizadeti; misliti, da se nič ne da. Vsaj to se da, k čemur nas Jezus vabi v svoji molitvi: da jih izročamo Bogu, kakor je to delal on sam.

Franc Likar, župnik