Na 4. velikonočno nedeljo, nedeljo dobrega pastirja, nas Božja beseda vabi, da znova odkrijemo, kje je vir naše krščanske poklicanosti in kako jo živeti. Ta nedelja nam odpira srce za skrivnost: zakramentalno življenje je pot poklicanosti. V evangeliju nam Jezus pravi: »Jaz sem vrata k ovcam… Jaz sem prišel, da bi imeli življenje v izobilju.« Stara zaveza govori o Bogu kot o »Izraelovem pastirju«. Takrat so najboljši kralji prišli iz pastirskih vrst. Jezus se predstavi kot dobri pastir. Podoba pastirja danes nima več enakega pomena kot nekoč, ko je bil pastir simbol modrega in ljubečega voditelja. Danes gledamo zapuščene pašnike, ki se zaraščajo in so priče propadajočega kmetijstva in živinoreje. Izguba stika z zemljo pa tudi močno načenja odnose med ljudmi in lahko povzroči duhovno zaraščanje in propadanje.

V čem je moč dobrega pastirja? Ne v telesni moči, ne v njegovem znanju in spretnosti. Evangelij, ki smo ga brali pove, da je moč v njegovem glasu. Glas ima neverjetno moč, pa ne samo za ušesa, ampak predvsem za srce, za naše sobivanje z drugimi ljudmi, za odnose med nami. Glas nas notranje poveže. V trenutkih krize ali žalosti nas glas dobrega človeka potolaži in opogumi, ko zaslišimo svoje ime iz ust dobrega človeka. Pastir celo ovce kliče po imenu. Kaj šele Bog človeka. Jezus je po imenu poklical apostole, po imenu je poklical celo mrtvega Lazarja, ko ga je obudil. Tako kliče po imenu tudi nas, da nas spomni na povezanost z njim in da nas obdrži pri sebi. Po imenu pokličeš tistega, ki ga poznaš; z imenom potrdiš bližino z njim.

Jezus pa pozna tudi tatove, ki vdirajo v ovčjo stajo. Tatovi prihajajo, da ropajo, koljejo in pokončujejo. Kako poguben vpliv imajo nešteti tatovi, ki iz človeka iztržejo, kar je dobro in plemenito: poštenje, vero, ljubezen. Kaj vse danes ljudje zaupajo tatovom, namesto, da bi zaupali Bogu in njegovi previdnosti. Glasovi tatov ne vodijo na dober pašnik, kjer bi človek nahranil dušo, ampak v opustošenje.

Na kakšne pašnike nas vabi Dobri pastir Jezus? Preprosto lahko v duhu vsebine evaneglija o dobrem pastirju uporabimo prispodobo in rečemo, da na pašnik, na katerem rastejo zakramenti. Ti rastejo na polju Cerkve in ni jih brez duhovnikov. Zato je današnja nedelja tudi dan molitve za duhovne poklice. Zaradi zakramentov jih nujno potrebujemo. Brez duhovnikov ne bo duhovne hrane. Ob krizi poklicev, ki je iz dneva v dan bolj pereča, marsikje iščejo alternative: večje sodelovanje vernikov v župniji, povezovanje družin, ustanavljanje novih projektov in skupin. Vse to ne vodi prav nikamor drugam kot v slepo ulico, če ne bodo prav te družine, ki iščejo rešitve, iskale načinov, kako svoje otroke, sinove in hčere usmeriti v duhovni poklic. Da kot oče in mati nagovori svojega otroka za duhovni poklic. Druge poti ni, saj duhovni poklic pride samo iz družine; kjer se rojevajo in vzgajajo otroci, se rojevajo tudi duhovniki, redovniki, redovnice. Kjer je evahristija – nedeljska maša središče družinskega življenja. Vse drugo je drugotnega pomena.

Zato prosimo Jezusa Dobrega pastirja za milost, da bi naši očetje in matere prepoznali njegov glas in ga posredovali svojim otrokom.

Franc Likar, župnik