V svojem prvem nagovoru po izvolitvi med mašo v Sikstinski kapeli je lani 9. maja papež Leon XIV. Izpostavil, da smo vsi poklicani pričevati radostno vero v Kristusa Odrešenika v današnjem svetu, v katerem zaradi pomanjkanja vere prihaja do izgube smisla, pozabe usmiljenja, do nasilja nad človekovim dostojanstvom, do krize družine. Rekel je: »Jezus Kristus, Sin živega Boga je edini Odrešenik, ki razodeva Očetovo obličje. V Njem se nam je Bog, da bi postal blizu in dostopen ljudem, razodel v zaupljivih očeh otroka, v živahnem umu mladeniča, v zrelih potezah moža, dokler se ni po vstajenju s svojim poveličanim telesom prikazal svojim. Tako nam je pokazal model svete človeškosti, ki jo lahko vsi posnemamo, skupaj z obljubo večne usode, ki presega vse naše omejitve in sposobnosti.«

Moč za to nam deje Bog sam po delovanju Svetega Duha. Prvo berilo poroča o tem, kako je diakon Filip navdušeno oznanjal vstalega Kristusa v napol poganski Samariji in tam krstil prve spreobrnjence. Za njim sta iz Jeruzalema prišla apostola Peter in Janez in zanje molila, da bi prejeli Svetega Duha. Polagala sta nanje roke in Sveti Duh je v polnosti prišel nanje. To je bila prva znana birma v zgodovini Cerkve.

Božje življenje, ki ga postanemo deležni pri krstu, mora v nas rasti in se razvijati. To rast okrepi prav podelitev Svetega Duha pri birmi. Mladi kristjani pri birmi postanejo nosilci odrešenjskega poslanstva Cerke. Z birmo jim je zaupana naloga širjenja vere. V ta namen jim je podeljena »Moč z višave«, dar Svetega Duha. V duhovnem smislu postanejo polnoletni kristjani, ki pa jo je treba vse življenje razvijati. Birma je seme in ne zrel sad. To danes radi zamenjamo. Je seme, ki nosi v sebi silno moč in zmožnost rasti. V tem semenu je prisotna vsa bujnost, enkratnost in lepota bodoče rastline. To seme pa ne more vzkaliti, če nima na voljo določenih pogojev. Kakor v naravi potrebuje seme toploto, svetlobo, vodo in dobro zemljo, tako seme Svetega Duha potrebuje izpolnjene pogoje. Če je v našem srcu hlad, tema, brezdušnost, duhovna suhota, seme Božje rasti ne vzklije. Zato je pomembno, da je v nas stalna pripravljenost, da rahljamo, zalivamo, ogrevamo in se odpiramo Božjemu Soncu. Z drugo besedo, da v sebi stalno skrbimo za odprtost delovanju Svetega Duha. Vse življenje moramo poživljati milost svete birme, kar pomenijo Jezusove besede iz današnjega evangelija: »Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi!« Jezus hoče reči: Spolnjujte jih – z vso odprtostjo in dobro voljo, z notranjo svobodo, prepričanostjo in veseljem. Kdor ljubi Kristusa in se drži njegovih zapovedi, izkusi, da je tudi sam ljubljen od Boga.

Šele tu lahko začnemo uresničevati to, k čemur nas vabi papež Leon, ko pravi, da svet čaka na naše oznanjevanje – najprej z načinom življenja, nato z besedo: »pripravljeni, da, krotko in spoštljivo odgovarjamo tistim, ki nas sprašujejo po razlogih našega upanja«, kakor pravi apostol Pavel v drugem berilu. To pomeni, da se ne bojimo odpreti ust in spregovoriti, vendar ne svojih besed, ki hočejo dokazati sebe, temveč z besedo, ki edina daje življenje. Prepojiti svet z Božjo Besedo, je naše poslanstvo, za katero smo odgovorni.

Franc Likar, župnik