»Vaše srce naj se ne vznemirja!« pravi Jezus učencem v današnjem evangeliju. Besede, ki ne govorijo o zapovedih, pravilih in dolžnostih, kakor pogosto razumemo vero, ampak o odnosu s Kristusom. Besede, ki nam sporočajo, da vera ni zgolj izpolnjevanje verskih dolžnosti, ampak osebno srečanje s Kristusom. Tu je naša pogosta težava. Vera, ki je zgolj življenje verskih navad in pravil, slej ko prej postane naporna, težka in marsikomu tudi odveč. Ko pa človek vzpostavi osebni, prijateljski in ljubeč odnos s Kristusom, mu izpolnjevanje verskih pravil in dolžnosti ne bo težava in breme. Za tistega, ki ga imaš resnično rad, tudi nekaj žrtvuješ.

Vera je zaupanje. Apostol Tomaž v evangeliju sprašuje: »Ne vemo, kam greš in zato tudi ne poznamo poti.« Pogosto ne vemo, kam gre naše življenje. Radi bi več jasnosti in gotovosti. Jezus nam ne ponudi zemljevida, nam ne razloži poti korak za korakom. Poda pa odgovor, ki je enkraten in popoln: »Jaz sem pot, resnica in življenje.« To pomeni, da vera ni v tem, da bi imeli na dlani čim več odgovorov ali pa kar vse odgovore, ampak Jezusa samega. To pa je nekaj drugega, kot imeti odgovore. Ko imam Jezusa, ki mu zaupam in vem, da me ljubi, toliko vprašanj odpade. Ne verujemo v sistem, v naučene resnice, ampak v osebo Kristusa, ki mu zaupamo tudi takrat, ko ne razumemo. Brez tega se nam lahko zgodi, da poznamo neštete molitve in jih molimo, da se udeležujemo bogoslužja, izpolnjujejo zapovedi, a smo v srcu daleč od njega. Jezus danes vsakega od nas vprašuje: ali mi zaupaš?

Vera je služenje. Prvo berilo iz Apostolskih del nam predstavi zelo konkretno sliko žive vere. V prvi skupnosti kristjanov je prišlo do težav. Pojavile so se napetosti in pritoževanje. Nekateri se počutijo spregledane in zapostavljene. Apostoli odreagirajo. Ne rečejo: 'molite in vse bo v redu', ne rečejo: 'to ni naš problem', ampak stisko vzamejo resno. Molitev in poslušanje Božje besede sta sicer bistvena, a ni manj pomembna bratska ljubezen. Treba je poskrbeti za konkretne stiske ljudi. Vera kot osebni odnos z Jezusom se pokaže v odgovornosti za druge. Vera, ki ostane samo nekje v človekovih čustvih, ni velikonočna vera. Vera rodi služenje. Zato apostoli postavijo diakone.

Vera je rast v odnosu. 2. berilo iz 1Pt nas vabi: »Preljubi, h Gospodu stopite, k živemu kamnu!« Vera ni kamen, ki leži mrtev. Vera je hoja, je približevanje. Pridejo trenutki bližine, pa tudi suhosti, dvomov in vprašanj. Prav to pa so priložnosti, da se vera poglobi. In še nekaj zelo pomembnega pove apostol Peter: nismo sami. Smo živi kamni vgrajeni v duhovno stavbo. Vera kot živ odnos z Jezusom nas povezuje med seboj, z drugimi živimi kamni. Kristjan en more biti v veri samotar. Če je vera samo »moja stvar«, hitro postane krhka in ranljiva. V občestvu: v družini, župniji, skupnosti, pa se utrjuje in postaja prostor medsebojne opore in rasti.

In še prelepa misel, ki jo Jezus izreče Filipu: »Kdor je videl mene, je videl Očeta« Bog ni oddaljen. Bog Oče ima obraz Jezusa Kristusa. To je obraz usmiljenja, bližine in sočutja. Boga se učimo spoznavati in gledati skozi Jezusa. Pred Bogom se nam ni treba ne skrivati ne dokazovati. Pred njim smo lahko takšni kot smo. Pred njim smemo stati kot njegovi otroci, katerih se veseli, kakor se veseli svojega Sina Jezusa, ki ga ljubi. Zato ne molimo, ker nam je ukazano, ampak, ker želimo biti z Njim, ki se nas veseli. ne hodimo k maši, ker smo dolžni, ampak, ker je Jezus naša pot, resnica in življenje. V tej moči ljubimo drug drugega – na njegov način in v njegovi moči.

Franc Likar, župnik