Eden najlepših velikonočnih dogodkov, ki nam jih podarja evangelij je srečanje dveh učencev z Vstalim na poti v Emavs. Dogodek, v katerem se tudi sami tako pogosto znajdemo, ko smo podobni učencema. Emavs je bila vas, približno 10. km oddaljena od Jeruzalema. Še danes pa nihče ne ve, kje točno se je nahajala. V igri so vsaj štirje kraji s tem imenom; vsak s svojimi dokazi za in proti. Najbolj verjetna možnost je , da je bila to postojanka rimske vojske.

Učenca torej gresta v kraj, kjer gotovo nimata kaj iskati. Ne vesta čemu hodita to pot. Edini razlog je njuno razočaranje. Vsa velika pričakovanja, ki sta jih nosila v sebi, so se na veliki petek sesula. Podoba njunega razočaranja so nešteta naša razočaranja. Razočarani nad družbo, za katero se zdi, da je vse bolj krivična, sebična in sovražna. Uveljavljajo se modeli obnašanja, ki niso ne človeški, ne krščanski. Poglablja se odpad od resničnih vrednot, čemur ni videti konca. Mnogi ljudje zaradi tega postajajo apatični, ker ne vidijo, da bi se lahko kaj spremenilo. Razočarani smo ljudje drug nad drugim, ko pričakujemo podporo, pomoč, razumevanje, pa nam vsi obrnejo hrbet. Neredko smo razočarani celo nad samimi seboj, ker ne dosežemo ciljev, ki smo si jih zadali. Skušali smo biti popolni, pa samo spoznali, da ne gre. In nenazadnje – razočarani celo nad Bogom, o katerem nam vera govori, da je vsemogočen, a se zdi, da še s prstom ne migne, da bi rešil ljudi tolikega trpljenja.

Vendar pa nobeno razočaranje, naj bo še tako upravičeno in utemeljeno, nikoli ne prinaša rešitve. Razočaranje vodi v temo, v noč, v neki Emavs – kraj, kjer ni ničesar, kar bi ti vrnilo upanje. Razočaranje zaslepi, da ničesar več prav ne razločiš in nikogar ne prepoznaš – vsi okrog tebe so tujci. Vse to predstavljata dva učenca iz evangelija.

Razočaranje je tudi največji vzrok, včasih kar edini, da pozabiš na Božjo navzočnost in tega ne prepoznaš. Ko najbolj potrebuješ Boga, ti je največji tujec. V resnici pa je Bog takrat najbolj na delu, najbolj aktiven pri ukvarjanju z nami. Takrat se nam pridruži in hodi z nami. Pripravljen je stopiti na to pot našega nesmisla in naše teme. Bog ne obupa nad nami in noče, da bi svoje življenje usmerjali tako, kot nam govori glas razočaranja in obupa. Izbere ta ali oni način, da se nam pridruži in nam spregovori. S svojo besedo nam želi ogreti srce in se nam razodeti v lomljenju kruha. Vedno znova, ne da bi se naveličal. Želi doseči to, kar je dosegel v teh dveh učencih. Dosegel pa je, ker sta nosila v sebi izkušnjo preteklega druženja z njim, ko sta bila njegova učenca. Hvala Bogu, vsi imamo to izkušnjo, pa gotovo tudi ne samo ene. To so naša verska doživetja: morda od verouka, prejemanja zakramentov, trenutkov verskih doživetij iz domače družine, doživetja, ko so bile naše molitve uslišane, bo so Božje besede dobile svojo potrditev v naših dogodkih. Koliko je stvari, ki neopazno tlijo v vsakem človeku in Bog čaka na trenutek, ko jih bo lahko znova razvnel.

Trenutek, ki gotovo nosi v sebi to moč, je sveta maša: poslušanje Božje besede in lomljenje kruha. Za vsako našo pot, za vsak naš Emavs, za vsako noč, ki se nam bliža. V evharistiji gledamo Boga in razumemo sebe. Evharistija nas nahrani na poti, jo osvetli in ji vrne smisel.

Franc Likar, župnik