Osem dni po Jezusovem vstajenju so bili apostoli ponovno zbrani na kraju, kjer so obhajali zadnjo večerjo in kjer so se na veliko noč zvečer prvič srečali z Vstalim. Tudi mi smo se danes zopet zbrali, da skupaj podoživimo in utrdimo vstajenjsko razpoloženje in se srečamo z Jezusom v Božji besedi in pri evharistični mizi. Pravzaprav se vračamo vedno znova, vsako nedeljo, vsak dan, ker smo spoznali neizmerno vsebino velike noči. Velika noč ni dogodek za en dan, ampak daje pečat – še več: vrednost in smisel našemu življenju. Kristjan je človek velike noči.

Kristusovo vstajenje nam razkriva vso veličino Božje ljubezni do nas. Ta ljubezen se imenuje usmiljenje. Usmiljenje je k človeku naravnana Ljubezen troedinega Boga, ki je razodela v skrivnosti velike noči. Zato ni naključje, da je Cerkev postavila v bližino velike noči nedeljo Božjega usmiljenja. Velik prispevek k razumevanju te povezanosti so podali papeži zadnjih desetletij in poljska mistikinja sv. Favstina Kowalska. Pod tem vplivom danes globlje razumemo usmiljenje kot pomembno prvino naše vere.

»Preden pridem kot pravični Sodnik, pridem kot Kralj usmiljenja. Kdor zavrne moje usmiljenje, se sam obsodi«, pravi Jezus Favstini. Gospod odpušča s svojim usmiljenjem. Usmiljenje gre onkraj in človekove grehe odstrani, odpusti. Bog se nikoli ne neha zavzemati za človeka. Prav njegovo veliko Srce mu ne dopušča, da bi zavzel do človeka odnos sodnika, čeprav človek nenehno zlorablja njegovo ljubezen. On vedno zavzame odnos varuha do nepoboljšljivega prestopnika, odnos usmiljenega očeta do izgubljenega sina. Bog je bogat v usmiljenju in prav v usmiljenju je njegova moč. Usmiljenje je temeljni nagib njegovega učlovečenja. Skloni se k ranjenemu človeku, izmučenemu od greha. Usmiljenje je temeljni Božji nagib, da se poda na pot za izgubljenim bitjem, človekom; usmiljenje je najlepši izraz njegove zvestobe človeku. Koliko je »stalo« Boga to reševanje izgubljenega človeka, smo razmišljali na veliki petek pod križem. Če drugače človek ne more razumeti Božje ljubezni, bi jo vendar moral razumeti in dojeti ob pogledu na križ. Na križu nam je pridobil spravo, odpuščanje in zveličanje.

V zakramentu spovedi nas križani in vstali Gospod vrne v občestvo z nebeškim Očetom ter brati in sestrami v Cerkvi, kakor se je vrnil v dvorano zadnje večerje apostol Tomaž. Dotik Kristusovih ran ga je povedel v spoznanje veličine Božjega usmiljenja. Potrebno je bilo, da se je vrnil v skupnost bratov in sester. Dokler je izgubljen taval okrog, Vstalega ni srečal. On prihaja v skupnost, v Cerkev. Pomembno je tudi, da ga je deseterica apostolov sprejela z radostjo. Niso ga obsuli z očitki, kje je bil, ampak so mu navdušeno pripovedovali o srečanju z Vstalim. Z njim so podelili svoje veselo doživetje srečanja z njim. S tem so tudi odprli vrata tudi Jezusu, da je po osmih dneh spet vstopil. Tako je lahko Tomažu med brati podelil Božje usmiljenje.

Kako močno sporočilo za nas. Vsak, ki se mu zgodi kot Tomažu, da se oddalji od skupnosti, se vedno lahko vrne, če ve, da se ga bo skupnost razveselila, nas sprejela in z nami podelila svoje veselje.

Franc Likar, župnik