Velikonočni prazniki, ki so pred nami, so preizkus naše vere. Kristjani se moramo pogosto spraševati, kako je z našo vero, zlasti v njenih temeljnih resnicah, kot je vstajenje od mrtvih in življenje po telesni smrti. Vse, kar sestavlja našo vero, naše življenje po veri, naše verske navade, praznovanja, celo prejemanje zakramentov, kot sta spoved in obhajilo, je brez pomena, če ni v nas vere v življenje po smrti, vere v vstajenje naših duš in naših teles, poveličanih na sodni dan.

O takšnem preizkusu vere govori današnji evangelij. Vera Lazarjevih sester Marije in Marte je postavljena na preizkušnjo, ko brat Lazar zboli. Poklicale so Jezusa, naj pride in ga ozdravi. Toda Jezusa ni bilo, prišel je, ko je bil Lazar že mrtev. Ni prišel niti dovolj zgodaj za pogreb. Prišel je šele četrti dan, kar bi bilo dovolj, da Marta in Marija izgubita vero v Jezusovo prijateljstvo in resnično bližino. Očitek Jezusu se tako zdi logičen: »Ko bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl!«

Marsikdo doživi podobno izkušnjo. Mnogi ljudje iščejo pomoč pri Bogu, ko jih teži umiranje ali smrt njihovih dragih. Koliki se tudi razočarani sprašujejo zakaj Bog ne usliši njihovih molitev. Zakaj je ta in ta umrl, čeprav smo toliko molili in prosili za ozdravitev. V mnogih ljudeh se zaradi tega vera zruši. V Mariji in Marti se ni. Pomagalo jima je izkustvo Jezusa in njegove bližine, ki sta je bili deležni v preteklih prijateljskih srečanjih z Jezusom. Marta ve, da bo njen brat vstal poslednji dan, ker so pretekla srečanja z Jezusom v njej prebudila to vero.

Kakšen pomen ima to za nas? Kakšno bo naše ravnanje v trenutkih preizkušenj, je zelo odvisno od tega, kakšno je bilo naše poznanstvo z Jezusom sedaj, koliko se z njim družimo, koliko sledimo njegovemu oznanilu.

Marija in Marta sta iz svojih preteklih izkušenj Jezusa poznali kot čutečega za človeško bolečino. On si je vedno vzel čas zanju, ko je bil gost v njuni hiši in prav tako sta si oni dve vzeli čas za svojega Gosta Jezusa: Marija je sedela pri njegovih nogah, Marta mu je gostoljubno postregla. Njemu sta lahko povedali vse, mu zaupali in vedno sta našli odgovor. Jezusa sta prepoznali kot podobo Boga, ki je blizu človeku v njegovi bolečini in ga razume. Je Bog, ki vidi solze in sliši jok. Kako bi človek privoščil to izkušnjo prijateljstva z Jezusom vsakemu človeku, ki ga prizadene nesreča; da bi vsak človek začutil to Jezusovo solidarnost. Jezusov zgled iz današnjega evangelija je dokaz, da Bog hodi z nami tudi takrat, ko se zdi, da je daleč in da smo sami v neki solzni dolini.

Jezus je Bog, ki je solidaren s človekom. Je pa še nekaj več: V naše življenje prinaša upanje in odrešenje. Lazarjevima sestrama, ki žalujeta, govori: »Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor vame veruje, bo živel, tudi če umrje; in kdor živi in veruje vame, vekomaj ne bo umrl!« Samo zato, da bi te svoje besede potrdil, obudi Lazarja. Besede o večnem življenju govori tudi nam.

Čudež Lazarjeve obuditve je vznemirljiv. Zato se naše večno življenje ne začne šele po smrti, ampak takrat, ko slišimo njegov glas in začnemo verovati vanj, ki je vstajenje in življenje, in končno, ko z njim trpimo in umiramo, da bomo z njim tudi vstali. Neki modrec je rekel: »Ne boj se, da se bo tvoje življenje končalo: Boj se, da se morda sploh še ni začelo.«

Franc Likar, župnik