Postni čas je za nas priložnost in povabilo, da poglobimo krstno milost. V prvih časih Cerkve so bile nedelje v postnem času za katehumene, ki so se pripravljali, da postanejo kristjani, zadnja priprava na prejem krsta. Božja beseda v teh nedeljah povzema bistvene prvine, ki sestavljajo krščansko vero.

Današnja Božja beseda se nanaša na pogled, na to, kakšen je človekov in kakšen je Božji pogled. »Človek vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce«, pravi 1. berilo. Za vero je človekov pogled premalo, potreben je tudi Božji. Bog nas vabi, da bi na življenje, na vse, kar nas v življenju zadeva, gledali z njegovim pogledom. Ta svet je kakršen je in dogajanja v njem tudi. Marsikaj bi radi spremenili in tudi v resnici spreminjamo, toda ne vedno na boljše; spreminjamo tudi na slabše. Da bomo svet spreminjali na boljše, moramo nanj in na dogajanja v njem gledati z Božjim pogledom. Evangeljski odlomek govori o sleporojenem. Jezus pride iz templja in se znajde pred tem človekom, ki mu manjka eden od bistvenih telesnih čutov. Zaradi invalidnosti je potisnjen na rob družbe, v prosjačenje. Njegova življenjska usoda je revščina. Jezusovi učenci na to gledajo površinsko: Kdo je grešil, da se je rodil slep, on ali njegovi starši? Človek pogosto išče krivca in to na najbolj banalen način. Jezus takšno gledanje zavrne. Ne gre za krivdo. Stvari se zgodijo in ne moremo jih vedno razumeti, čeprav si radi kdaj domišljamo, kako imamo vse odgovor in kako nam je vse jasno. »Ni grešil on, ne njegovi starši, ampak, da se na njem razodenejo Božja dela.« Nekaj zelo pomembnega je v teh Jezusovih besedah: mi moramo prepoznavati Božje delo, ki se odvija v ozadju vsake stvari: ta sleporojeni bo prav s pomočjo slepote spoznal Božjo veličino in ljubezen. Če ne bi bil slep, Jezusa verjetno ne bi nikoli v življenju spoznal; njegovo ime in njegova zgodba ne bi našla mesta v Svetem pismu, v evangeliju. Postal bo celo oznanjevalec Božje veličine in ljubezni. Njegova slepota, njegova omejenost bo za vselej potopljena na dnu vodnjaka Siloa (Siloa pomeni poslani). To, kar je prej v življenju onemogočalo, naredilo invalida in berača, postane njegovo poslanstvo – najvišje poslanstvo, ki ga je človek lahko doseže – oznanjati in širiti Božjo ljubezen.

Ob tem velikem čudežu, ki ga je doživel ta človek, pa se razkrije vsa beda tega sveta. Ljudje okrog njega začnejo ta dogodek problematizirati z leve in desne. Zakaj je ozdravljen, če pa je grešnik; zakaj je Jezus naredil blato in mu pomazal oči, ker je sobota in se v soboto ne sme delati blata. Politiki, hinavski spletkarji, ki jim ni mar človek, ampak le njihov prav. Če bodo ljudje poslušali ozdravljenca in šli za Jezusom, bodo oni izgubili volivce. Briga jih resnica, briga jih človekova sreča, njegova ozdravitev. V svoji pokvarjenosti gredo tako daleč, da pokličejo celo njegove starše, da bi se obrnili proti svojemu otroku in ga obsodili; naj zatajijo lastnega sina, da ne bodo izključeni iz njihovega zlaganega sistema, v kar so spremenili judovsko postavo, tisto, ki jim jo je Bog sam dal po Mojzesu. In strašno je, da so se njegovi starši res odločili za njihov sistem in ne za sina. Obrnili so mu hrbet; njemu in s tem tudi Jezusu. Ozdravljeni sleporojeni sprejme tudi to, čeprav gotovo ne brez bolečine. Toda njegova sreča je tako neizmerna, da ga nič ne moti, če ga vržejo iz shodnice, izključijo iz družbe, ga naredijo za drugorazrednega. On vidi, kaj vse drugo. Ko bi le vsak kristjan zmogel to srečo: kaj vse drugo, naj si o meni mislijo, kar si hočejo – jaz vidim, jaz sem krščen in pripadam Jezusu.

Franc Likar, župnik