Evangelij 3. postne nedelje nam postreže z neobičajnim prizorom – Jezusa, kot ga nismo vajeni: utrujenega od poti, sedečega na robu vodnjaka. Nenavadno se sliši, da je Bog utrujen, da Bog sede in počiva. Nenavadno, da Jezus ne pridiga, ne razlaga, ne hiti. Nekdo, ki ima za seboj dolgo pot. V resnici pa je Jezus tam zato, ker čaka; Bog, ki čaka in ki tudi točno ve, koga čaka; čaka ženo, ki je ni še nikoli srečal in videl, a jo zelo dobro pozna. Jezus ve, da se najpomembnejša srečanja ne zgodijo naenkrat, ampak je nanje treba čakati. In ženo dočaka ob najbolj nenavadnem času: v opoldanski vročini, ko se ne hodi po vodo, ker želi žena biti neopažena. Kar utegne biti za ženo najbolj neprijetno je, da se tujec z njo zaplete v pogovor.

Imamo predstavljen način, kako Bog deluje: na nenavaden način – pride in človeka čaka na kraju in ob času, ko človek misli, da ga ne bo srečal. Nato se s človekom zaplete v pogovor, ki pa ga tudi ne začne nič kaj po »Božje«. »Daj mi piti!« Ni bolj preproste prošnje in bolj preprostega dejanja: prositi kozarec vode oz. kozarec vode ponuditi žejnemu. To res nič ne stane. Teh nenavadnosti kar ni konec: Bog prosi človeka, Bog potrebuje človekovo uslugo.

Vsa resnica dogodka je v tem, da si Bog želi odnosa z nami in gre tako daleč, da postane odvisen od nas. Jezus bi lahko »tlesknil s prsti« in bi se pred njim našel kozarec vode, pa tega ne stori. Čaka, da mu jo poda človek in odpre prostor dialoga. Preprost vsakdanji pogovor med ženo in Jezusom gre počasi v globino, do njenega grešnega življenja, do resnice o njej, ki pa ni odeta v obtoževanje, ampak v spoštovanje. Pred tako razodeto resnico žena ne zbeži, ampak se odpre.

Jezus nato spregovori o živi vodi. Žena ne razume najbolje. Misli, da ji Jezus ponuja bolj praktično rešitev kot je mučno zajemanje vode iz vodnjaka in nošenje v vedru domov. Verjetno smo jih kdaj podobni, ko si želimo, da nam Bog olajša vsakdanje napore. Toda Jezus nam ne obljublja, da ne bomo več žejni, ampak, da ne bomo več iskali vode tam, kjer je ni. Kako rado nas vleče k napačnim izvirom, ki nas ne odžejajo: napačna poznanstva, napačna opravila, ki so le zapravljanje časa, nalaganje nepotrebnih bremen, od katerih ne dobimo drugega, kot utrujenost. Hodimo na kraje, kamor se ne hodi, ob časih, ko se je doma. Jezus nas vabi k drugačnemu viru, k sebi. On odžeja dušo, v njem se spočije in okrepi. V današnjem drugem berilu nam apostol Pavel lepo pove, da je izvor Božja ljubezen, ki je izlita v naša srca po Svetem Duhu. Gre za ljubezen, ki ne temelji na zaslugah, ampak na daru.

V trenutku, ko Samarijanka dojame Jezusovo sporočilo in dotik Njegovega odpuščanja, odloči vrč. Ta drobna omemba, izrečena mimogrede, je v resnici eno najmočnejših sporočil. Vrč je bil razlog, zaradi katerega je prišla k vodnjaku. Vrč je njeno vsakdanje orodje, njen način življenja. In to sedaj pušča za seboj. Ne zato, ker je voda postala nepotrebna, ampak zato, ker je našla še nekaj večjega. Takoj se nam porodi ugovor: brez vode ni življenja, kaj je lahko pomembnejše od vode. Temu Jezus ne oporeka. Sprašuje pa nas, naj pogledamo v svoje življenje, kaj je tisto, brez česa se mi zdi, da ne morem živeti, pa me vedno znova pušča žejnega? Ali si upam to pustiti tam, kjer sem srečal Boga. Naj nam Gospod podari pogum, da se pustimo srečati z njim in odložiti, kar nam ne daje življenja.

Franc Likar, župnik