Današnjo nedeljo bi lahko poimenovali tudi »nedelja povabil«. Jahve povabi Abrahama: »Pojdi v deželo, ki ti jo pokažem!« Apostol Pavel v 2. berilu vabi svojega učenca Timoteja naj se z njim poda na pogumno pot trpljenja za evangelij. Jezus povabi tri apostole na visoko goro, da jim odkrije največjo skrivnost – sebe v Božji slavi. Jezus tri svoje apostole popelje v to slavo. Zgodi se srečanje s pomembnima osebnostma izraelske zgodovine, z Mojzesom in Elijem. Zasliši se glas nebeškega Očeta, da je Jezus njegov ljubljeni Sin, nad katerim ima veselje. Ti trije apostoli bodo kmalu prejeli še eno povabilo: v vrt Getsemani, kjer Jezus ne bo doživljal slave nebes, ampak grozo trpljenja, s kakršnim je zaradi človekovega greha zaznamovan ta svet.

Sodelovanje apostolov v dogodku spremenitve na gori je preprosto, a zelo neobičajno: v velikem strahu so padli na obraz. Znašli so se sredi popolnoma neznanega dogajanja. Uspelo jim je vsaj to, da niso zbežali, da so v vsej paniki, ki jih je zajela, prepoznali Mojzesa, Elija in Jezusa. V naslednjem trenutku so bili sposobni celo tega, da so se poklonili in molili. Dogodek Božjega razodetja jih je spravil na kolena.

V začetku posta smo se odločili, da bomo skrivnost odrešenja v sebi poglobili s postom, z molitvijo in dobrodelnostjo. Nekdo se odloči za odpoved tej ali oni razvadi, nekdo drug bo omejil trenutke zabav in veseljačenja. Spet se bo nekdo odločil, da bo naredil čim več dobrega, morda na področju medsebojnih odnosov. Postna prizadevanja, za katere se odločimo, so vstopna mesta, da se pridružimo apostolom na gori spremenitve in globlje spoznamo Gospoda. Kot sklep in vrhunec postnega časa bomo pri velikonočni vigiliji obnovili krstne obljube. To je namreč velika milost: da krstno obljubo lahko obnovimo, da se zahvalimo za ta »ključ« do nebes, ki je sveti krst. Dar, o katerem po zgledu apostolov na gori spremenitve izvemo, da je nedoumljiva skrivnost, da ga na tem svetu ne moremo v polni meri dojeti in razumeti, kakor niso mogli oni. In da lahko storimo to, kar so storili oni: da se pred to skrivnostjo priklonimo – do tal, popolnoma, da iztisnemo iz sebe zadnjo kapljo lastne vznesenosti in domišljavosti.

Postni čas je priložnost za zahvaljevanje Bogu za številne dogodke in osebe, ki nas presegajo, nam dvigajo zaupanje, nas krepijo za prihodnost. Za mnoge stvari, ki jih niti ne razumemo, a nas spremljajo. Za ljudi, ki za nas molijo, pa tega niti ne vemo. Da se v hvaležnosti priklonimo pred Gospodom za njegovo nenehno spremljanje. Teža življenja ne pade name kot nekaj neizbežnega in krutega, nisem igračka usode. Moja pot je zaznamovana z Božjimi sledmi. Ko postane težka in prenaporna, Gospod najde način, da me opogumi in grem lahko naprej. Priznavanje te skrivnostne navzočnosti Gospoda v mojem življenju me izkleše v njegovega učenca, in še več: usmeri me v pričevanje. Drugo berilo nas povabi korak naprej od spoznanja Gospodove milosti: »Ne sramuj se pričevanja o našem Gospodu, on nas je poklical, da oznanjamo njegova velika dela.«

Prosimo Gospoda, da bi naša srečanja z njim ne ostala za druge ljudi neopažena.

Franc Likar, župnik