Glavno oznanilo današnjega praznika je, da Jezus s prejemom krsta začenja opravljati svoje poslanstvo. Iz evangelijev izvemo, da je bil star okoli 30.let, ko je iz Galileje prišel k Jordanu do Janeza Krstnika, da bi se mu dal krstiti. Dosegel je starost, ki mu je po judovskih predpisih dajala pravico do javnega delovanja kot učitelju. Prav tako iz evangelijev izvemo tudi, da je takrat vladal rimski cesar Tiberij, upravitelj Judeje pa je bil Poncij Pilat. Ti podatki potrjujejo, da sta Jezusov nastop in delovanje zgodovinsko izpričana.

Janez Krstnik je klical k spreobrnjenju, to je ko novemu načinu mišljenja in delovanja. Napovedal je Božjo sodbo. Pripravljal je pot Mesiju, po katerem bo Bog odločilno posegel v človeško zgodovino. K Janezovemu krstu spada izpoved in priznanje grehov ter začetek novega, drugačnega življenja. Potopitev v vodo Jordana je bila znamenje prerojenja, znamenje smrti starega človeka in vstajenje v novo življenje. Jezus tega ni potreboval, je pa potrdil, da prihaja na svet izpolnit voljno nebeškega Očeta. Prišel je, da postane solidaren s človekom. Nase je naložil breme vsega človeštva. Takoj ob krstu so se odprla nebesa. To je znamenje njegove pripravljenosti, da izpolni Božjo voljo. Bistvo nebes je, da je tam Božja volja povsem izpolnjena.

V obhajanju Božiča smo doživeli, da so se odprla nebesa nad Betlehemom in nad vso našo zemljo. V adventu smo peli »Predri nebesa in pridi, pridi in pokaži nam Gospod svoje obličje.« In res je prišel in nam pokazal svoje obličje, obraz otroka v jaslih. Z Jezusovim rojstvom so se nebesa zares odprla Odkar je Beseda postala meso, je mogoče videti odprta nebesa. To so doživeli pastirji, modri z Vzhoda, Janez Krstnik, apostoli in sveti Štefan, prvi mučenec, ki vzkliknil: »Vidim nebesa odprta!« Če pa nebesa ostanejo zaprta, je naše obzorje tega zemeljskega življenja temno in brez upanja.

Na dan Jezusovega krsta ponovno zremo odprta nebesa. Odprla so se potem, ko sta Jezus in Janez Krstnik izpolnila Božjo voljo. Temu sledi naročilo za nas: »Poslušajte ga!« Če človek izpolni Božjo voljo, se nad njim odpirajo nebesa! To zaporedje je pomembno: najprej je treba izpolniti to, kar Bog od človeka pričakuje. Brez tega nebesa ostanejo zaprta. To potrjuje tudi zgled Marije v Kani Galilejski: »Karkoli vam poreče, storite!«. Šele ko boste storili, kar vam naroča, boste doživeli čudež.

Vendar pa moramo kljub temu vedeti, da nebes ne odpiramo mi, ampak Bog. Odpira jih Božja ljubezen. Način Božjega delovanja je ljubezen. To je tako težko za naš razum, ker hočemo z glavo dojeti tisto, kar je mogoče dojeti le s srcem. In se branimo, kot se je Janez branil krstiti Jezusa. Gledano z razumom ne gre, da bi človek krščeval Boga, gledano s srcem pa je to edino prav. Krst ni potopitev v vodo, ampak v brezmejni ocean Božje ljubezni. Zaradi te ljubezni je Jezus stopil v Jordan – in nebesa so se odprla. Kaj se je zgodilo na koncu zgodbe: človek je učlovečeno Ljubezen pribil na križ, da je umrla – nebesa so se zaprla, ob šesti uri je na veliki petek nastala tema po vsej deželi, ker so umorili Ljubezen. Toda samo sovražnik, hudič je mislil, da je to zares konec. Božja ljubezen je bila za njegovo zmago poraz, zato je bil dokončno premagan z Jezusovim vstajenjem. Nebesa so se ponovno odprla, tokrat za vedno. Za vso večnost.

Franc Likar, župnik