Četrto adventno nedeljo v veliki meri obhajamo že v božičnem razpoloženju. Oglašajo se božične pesmi, širi se osvetljevanje krajev, kjer se gibljemo in vsak dan bolj hitimo, nastajajo jaslice ali pa o njih vsaj že razmišljamo. Prav gotovo se ob tem rojeva tudi notranje veselje, hrepenenje in pričakovanje. Česar niti ne znamo izraziti a je tako zelo resnično in gotovo. Vse bolj imamo v mislih ljudi, ki so nam blizu, na poseben način na tiste, ki so v kakšni stiski in zanje še posebej želimo, da se jih dotakne odrešenje. Za vse in vsem želimo, da bil praznik Jezusovega rojstva praznik svetlobe in topline, ki lahko pride samo od Boga. In to »na mnogotere načine«, kakor nam bo na božič zaklical prerok Izaija. Že danes pa nam je v prvem berilu oznanil najveličastnejši način Božjega dotika: »Glej, devica bo spočela in rodila sina in mu dala ime Emanuel.« Razodeva se torej kot otrok, prihaja v otroku.

Kje bolj kot ob nežnosti, ki jo zbuja otrok, se človeku odpre še tako zaprto srce, omehča, če je trdo, odpre, če je zaprto v svoj svet, odkrije smisel, če je naveličano in utrujeno, dobi veselje, če se izgublja v žalosti. Kje se človek bolj odpre za novost. Tudi nikjer drugje kot ob otroku, drobnem in nebogljenem človeškem bitju se človek z vso močjo zave svoje odgovornosti, da to življenje sprejme in ga z vso skrbnostjo varuje. Spozna, da na svetu ni zaradi samega sebe. Spozna, da ni dovolj sam sebi, da ne edino pomemben on sam.

Kako nerazumljiva uganka je, da se človek tega prestraši. Da se prestraši najnežnejšega in najbolj nemočnega bitja. Prestraši tako, da se ali umakne in pobegne, ali pa celo tako, da se ga znebi. Od kod ta strah? Kralj Herod se je prestrašil in ves Jeruzalem z njim, ko so izvedeli za nebogljenega otroka – in ironija – za katerega niso niti vedeli, kje se nahaja, kdo je in čigav je! In podivjani Herod gre zaradi tega v brezglavo pobijanje. In kako strašno je, da je to početje prerokba današnjega sveta, zahodnega, evropskega, slovenskega. Iz strahu se gre brezglavo pobijanje tisočih nerojenih. Samo zato, ker jih strah, da bodo ta nova življenja ranila njihovo namišljeno svobodo.

Ustrašili so se judovski voditelji dobra tri desetletja pozneje. Ni sodil v njihove okvire, zato so se ga bali in ga odstranili.

Nenazadnje: ustrašil se ga je Jožef. Tako se nam predstavi v današnjem evangeliju. Tudi on ni pričakoval takšnega mesija. Kaj ga je rešilo, da odpovedal, se umaknil, pobegnil. To, da je bil pravičnega, poštenega in odprtega srca. Človek, ki ima vsaj nekaj tega v sebi, se ne ustraši. Ko ga Bog preseneti, ne izgubi glave, ampak razmisli.

Še enkrat: Bog prihaja k nam, kot pravi Izaija mnogokrat in na mnogotere načine. Človek odprtega in poštenega srca bo v še tako nenavadnem Božjem posegu prepoznal Božjo naklonjenost. Zmore kakor Jožef razbrati skrivnost: kar se je zgodilo z Marijo ni od greha, zgodilo se je od Boga. Zato sedaj tudi Bog potrebuje Jožefov »da« kot ga je že izrekla Marija.

Bog potrebuje tudi naš »da«, ne samo enkrat, pač pa »mnogokrat in na mnogotere načine;« ko je dan in ko je noč. Na koncu je vedno življenje in mir srca.

Franc Likar, župnik