Če nas katera Božja beseda lahko zmede, je to gotovo današnje prvo berilo. Govori o časih miru, ko bo vse ustvarjeno živelo v sožitju in spravi. Če pa se ozremo v resničnost tega sveta, se vprašamo: Kakšen mir, kje je to 'obilje' miru? Saj ta svet še kar naprej s presunljivo doslednostjo preplavljajo vojne: svetovne in lokalne, nacionalne in plemenske, zunanje in državljanske. V času stoletne vojne med Anglijo in Francijo je sveta Ivana Orleanska ali Arška z grenkobo zapisala: »Oče naš, ki si v nebesih, kako daleč od prihoda je tvoje kraljestvo! Kako daleč od uresničitve je tvoja volja. Kako daleč je obilje tvojega miru!« Na to, kar je zapisal prerok Izaija v današnjem prvem berilu lahko pripomnimo, da je Mesija prišel, a meči niso bili prekovani v lemeže, ne sulice v srpe, ampak v rakete in drone, namenjene ubijanju in uničevanju.

Kot da smo v slepi ulici. Kako iz nje? Da prisluhnemo preroku tako, kot je povedal. Da obstaja nek drugi mir; da mir ni samo odsotnost vojne. Sveto pismo ga imenuje »sad pravičnosti«, kar pomeni človekovo harmonijo z Bogom. Brez tega je človek v sebi razsut. Samo takrat, ko človek živi urejen odnos z Bogom, lahko širi mir tudi med soljudi in v stvarstvo. Človekov notranji mir, mir srca vsakega v vsakem posameznem človeku je pogoj zunanjega miru. Prvo in usodno »vojno žarišče« je vedno človekovo srce. Nekdo je zapisal: »Milijarde umazanih kapelj vode ne bodo nikoli ustvarile čistega oceana«. Tako tudi milijarde ljudi, ki nimajo miru v svojem srcu, ne bodo nikoli ustvarile človeštva, ki bo sposobno živeti v miru. Usoda miru se odloča v človekovem srcu.

Kako priti do tega potrebnega miru srca? S spreobrnjenjem in novim začetkom. To pa je sporočilo Janeza Krstnika, ki ga dobro poznamo kot posebne vrste adventnega glasnika; neposrednega in neusmiljenega. Toda njegova strogost izvira iz globljega spoznanja Božjih darov. Teh pa človek, obremenjen z grehi, ne more biti deležen in zato ne more priti do notranjega miru in harmonije z Bogom. Janez Krstnik je namreč vedel, da mnogi ne prejemajo krsta z vero, se pravi z željo po spreobrnjenju, ampak se dajejo krstiti zgolj zaradi zapletenih zunanjih okoliščin, ki niso bile združljive z vero ali pa ker so pač k temu krstu pristopali kar vsi po vrsti, serijsko. Vse zunanje početje ne pomeni nič brez spreobrnjenja srca. S tem se ni spopadal samo Janez Krstnik, s tem se spopada Cerkev skozi vso zgodovino in se spopadamo tudi mi danes. Danes so prisotne mnoge strukture, ki so nezdružljive z moralnimi merili in s krščanstvom, z našo vero. To se pozna v politiki, ekonomiji, zdravstvu, raznih podjetjih in tudi v družinah. Nujno je, da najprej spreobrnemo od poslušanja vseh lažnih struktur k poslušanju glasu vesti, ali tudi po domače, k poslušanju zdravega nauka in zdrave pameti. Glas vesti v adventnem času poslušamo s pomočjo molitve, branja in premišljevanja Božje besede, s pomočjo spovednika in dobre spovedi ali duhovnim pogovorom. Pomembno je, da glasu vesti, ki je obenem tudi Božji glas, ne utišamo, temveč se mu odpremo in mu prisluhnemo. Da rečemo 'bobu bob'. Kar je narobe je narobe. Temu se je treba odreči. Bog, ki od nas zahteva zvestobo, nam bo vedno tudi pokazal, kako jo živeti. To je način, kako prihaja k nam Božje kraljestvo.

Franc Likar, župnik