Današnji praznik Kristusa, Kralja vesoljstva je uvedel papež Pij XII. Pred natanko 100 leti - 1925. Po koncu prve svetovne vojne, v kateri so bila uničena tri velika cesarstva: avstro-ogrsko, nemško in rusko, je sledilo novo gorje: v Rusiji je prišel na površje komunizem, ki je strahovito preganjal krščansko vero; v Italiji je z državnim udarom prišel na oblast poganski fašizem, v Nemčiji pa je že bil na pohodu protikrščanski nacionalni socializem. Papež je z uvedbo tega praznika predvsem hotel opozoriti kristjane in svet, da je edini naš vladar Bog in naj ne nasedamo lažnim bogovom, to je zemeljskim diktatorjem, ki so se dvigovali.

Današnji praznik nam kaže našega Kralja pribitega na križ. Da je Kralj, je malo pred tem izjavil zvezan in prebičan pred Pilatom, a je dodal, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta. Gledamo izmučenega, ponižanega, pribitega na križ. Ob križu so ljudje, ki ga ne častijo, ampak se mu posmehujejo in norčujejo iz njega.

Na vse to pa Jezus odgovarja na njemu lasten način. Po eni strani kakor da ne posluša njihovega izzivanja, sam je v svoji zapuščenosti in ponižanju, a tudi s svojim Očetom, ki mu izreče nekaj besed. In to, kar reče, se nanaša na sramotilce: »Oče, odpusti jim!«. Tako se je ura največje zapuščenosti Božjega Sina spremenila v uro največje ljubezni.

Jezusova kraljevskost in božanskost sta bili na križu popolnoma zakriti. Razodeval jo je samo preroški napis nad njegovo glavo, ki pa ga nihče ni razumel. Videli so le propad vsega, kar je v življenju učil in delal in še v zadnji uri od njega zahtevajo znamenje: naj stopi s križa, naj pokaže, kje je njegova moč. A je njegova moč čisto drugačna od tega, kar zahtevajo: njegova moč sta brezpogojna ljubezen in odpuščanje. To, kar je tudi edina resnična moč katerega koli človeka, če se zanjo odloči. Jezus odpušča, ljubi in osvobaja. Žal nam ljudem tako pogosto zakrijejo pogled na to resničnost naše lastne misli in želje, polne sebičnega gledanja nase. Namesto da bi ga prosili, naj nas reši skušnjav, slabih misli in navad, od njega zahtevamo, naj stopi s križa – naj se v svojem in še bolj v našem imenu odpove trpljenju. Varljivo mislimo, da bomo s tem imeli več življenja; manj ga bom imeli in ga lahko tudi zapravili in izgubili. Kjer ni trpljenja, tudi življenja ni. Prepuščamo se zapeljivim vabam, ki nam obljubljajo kraljevanje, gospodovanje, povzpenjanje nad druge, nas zavajajo v brezbrižnost za ljudi. Samo da je meni v redu. Križani Kristus Kralj pa nas spominja, da je tista resnična vrednost življenja drugje. Zato nas vabi h kraljevanju ljubezni, kakor kraljuje on. Njegovo kraljevanje je ljubezen, ki se ne povzdiguje nad druge in ni gospodovalna, ampak se daruje in se pusti celo pribiti na križ. Takšna ljubezen pa ni lahka, je težka; tako zelo, da je nihče ne zmore iz zalog svojih moči. Lahko se le naslonimo nanj, kakor se je naslonil desni razbojnik: spomni se me, odpusti mi toliko zla in opuščene ljubezni, ko sem mislil le nase. Tako se ga oklenemo in tako postanemo močni – z njim v raju. Ta raj je povsod, kjer človek odpre Božji ljubezni, tudi na vrhu Kalvarije, kjer, kjer ni drugega kot obup, samo krvoločno sovraštvo in smrt. Zaupajmo, da kljub vsemu lahko skupaj z njim, ki umira na križu, Kalvariji današnjega sveta vrnemo življenje.

Franc Likar, župnik