Cerkev po vsem svetu danes obhaja poseben praznik posvetitve rimske bazilike sv. Janeza v Lateranu, ki pomeni prvo med vsemi cerkvami. Vsaka cerkev obhaja takšno obletnico. Tako smo dva dni nazaj povsod po naši škofiji obhajali posvetitev stolnice v Kopru, kjer 'stoluje' naš škof. Zadnjo nedeljo v novembru so praznovale dan posvetitve vse cerkve, kjer ni znan datum posvetitve, zato rečemo 'žegnanjska nedelja'.

»Gorečnost za tvojo hišo me razjeda.« Kako prav razumeti te Jezusove besede in kaj sporočajo danes nam ko obhajamo obletnico posvetitve lateranske bazilike, prve med vsemi cerkvami na svetu. Jezus jih je izrekel, ko je videl, kako se ljudje obnašajo v templju, ki je bil Božja hiša, hiša molitve in češčenja Boga. Zato te Jezusove besede obrnemo nase, da se spomnimo, kakšen mora biti naš odnos do cerkve, v kateri se zbiramo in do vsega, kar vanjo spada; pa tudi do tega, kar vanjo ne sodi in to odstranimo. Te misli pa nas usmerijo k besedam apostola Pavla, ki v drugem berilu pravi, da smo Božja zgradba. Bog prebiva tudi v nas in tudi nas same mora razjedati gorečnost za svetost.

Zelo lep opis primerjave Božje hiše in človekovega telesa, posvečenega po Svetem Duhu pri krstu, najdemo pri svetem Avguštinu:

»Mi smo Božji hram. Gradimo se dan za dnem in ob koncu sveta bomo posvečeni Gradnja hiše je težka in zahteva veliko naporov, posvetitev pa prinaša veselje. Podobno kot z gradnjo cerkve se dogaja, ko se zbirajo verni in vgradijo sebe v Kristusa. Z vero postanemo gradivo, kakor so gradivo stavbe kamni iz pečin in drevesa iz gozda. Poučevanje in krst nas oblikujeta v veri, kakor gradbeniki in obrtniki oblikujejo in urejajo gradivo pri stavbi.

Vendar še ne postanemo Božji hram, dokler nas ne poveže ljubezen. Če bi se tramovi in kamni ne skladali po določenem redu, če ne bi bili pravilno povezani in se ne bi, rekli bi ljubeče dotikali, bi si nihče ne upal stopiti v hišo. Ko vidiš, da se pri stavbi kamen in les lepo vežeta, dobiš občutek varnosti in stopiš varno brez strahu, da bi se zrušila. Ko je Kristus želel vstopiti in prebivati v nas, je kakor gradbenik dejal: 'Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj'. Prej niste gradili hiše, čemeli ste v lastni podrtiji. Ljubite se torej med seboj, da se izkopljete iz svojih razvalin. V svoji ljubezni pomislite, da se hram še vedno gradi po vsem svetu. Kar v cerkvi vidimo narejeno na stenah, storimo duhovno v dušah. Kar je tu zgrajeno s kamnom, storimo duhovno v svojih dušah; ne s kamnom in lesom, ampak s pomočjo Božje milosti, ki jo dajejo zakramenti.«

Poseben pomen daje temu praznovanju zahvalna nedelja. Zahvalimo se Bogu za eno in drugo; za Božjo hišo, v kateri se zbiramo in častimo Boga in za nas same, saj Bog prebiva tudi v nas samih. Zahvalimo se za vso rodovitnost Božje milosti, ki jo nenazadnje gledamo v sadovih zemlje, od katerih živimo. Vse prihaja od Boga, kakor lepo pove prerok Ezekijel v prvem berilu, namreč, da voda, ki vse napaja, teče iz svetišča. Bog je izvir moči in življenja, ki smo ga deležni. Bog nas napaja s svojo milostjo in nas hkrati vabi, da ne ostajamo kakor voda v vodnjaku, ampak, da tečemo in se izlivamo tja, kjer je vse preveč suho, mrzlo in mrtvo, da napojimo puščavo tega sveta in ji prinašamo življenje. Amen.

Franc Likar, župnik