Pri vsaki nedeljski maši molimo vero, v kateri izpovedujemo, da verujemo v OBČESTVO SVETNIKOV. Pri tem najprej pomislimo na vse zveličane v nebesih, vendar beseda pomeni še veliko več. Občestvo svetih poleg blaženih v nebesih obsega tudi vso potujočo Cerkev na zemlji in verne rajne v stanju očiščevanja v vicah. Vsi ti sestavljamo eno skupnost, eno občestvo bratov in sester, ki naj si med seboj pomagajo, da bi končno dosegli svoj veliki cilj: Očetov in naš skupni dom v nebesih.

Medtem ko so bile včeraj naše misli usmerjene k nešteti množici naših srečnih bratov in sester, ki so že pri Bogu, pa danes romajo k tistim našim rajnim, ki se morajo še očistiti, da bodo mogli stopiti pred obličje neskončno svetega Boga.

Kristjani verujemo, da naš Bog ni Bog mrtvih, saj po zagotovilu Svetega pisma »njemu vsi živijo« - tudi tisti, ki so se ločili od nas. V hvalospevu pri mašah za rajne molimo, da se s telesno smrtjo naše življenje spremeni, ne pa uniči. In sveti Pavel vzklika: »Če imamo upanje samo v tem življenju, smo od vseh ljudi najbednejši in vredni vsega pomilovanja.« In nadaljuje: »Toda Kristus je vstal, prvenec tistih, ki so zaspali.« In Jezus nam zagotavlja: »To je volja mojega Očeta, da bi vsakdo, ki vidi Sina in vanj veruje, imel večno življenje – in jaz ga bom obudil poslednji dan. Pri zadnji večerji pa je rekel, da odhaja k Očetu, da nam pripravi prostor, kajti pri Očetu je mnogo bivališč. Naši rajni niso mrtvi, ampak so le »zaspali«, kot se lepo izraža Sveto pismo, dokler jih Gospod življenja ne bo obudil. Živijo v veliko resničnejšem in polnejšem pomenu, ker živijo »v Bogu«, ki je izvir in polnost življenja; v Njem, ki ni 'Bog mrtvih, ampak živih'; v njem, ki je po besedah knjige modrosti »vse ustvaril za bivanje«; v njem, ki je vsakega od nas posebej poklical v življenje in hoče, da bi tega življenja ne zapravili, ampak ga množili v izobilju do najvišje polnosti.

Naši rajni se niso pogreznili v nič. Ker pa so bili ljudje, kakor mi, s svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi, se morajo na tej poti večnosti najprej temeljito očistiti, saj nič omadeževanega ne more pred Boga. Pri tem očiščevanju jim moremo pomagati mi vsi; s tem, da zanje darujemo maše, s tem, da zanje molimo, s tem, da zanje darujemo razne žrtve in odpovedi, skratka, da zanje storimo kaj dobrega. Ta dolžnost je za nas toliko večja, ker v veri vemo, da si naši rajni v vicah sami ne morejo več pomagati: čas njihovega zasluženja se je s smrtjo iztekel.

Po drugi strani pa rajni pomagajo nam. Po Božji dobroti imajo veliko globlji vpogled v to, kaj je resnično dobro in kaj nas ovira na naši poti svetosti. Zato se v svojih stiskah, dvomih, težavah radi zatekajmo k našim pokojnim, k dušam v vicah. Verujmo, da so nam blizu in prosijo za nas Boga in da nas preko njih Bog blagoslavlja. Vsako mašo, ki jo darujemo za rajne, darujemo tudi zase, za blagoslov nas živečih na zemlji.

Tako je današnji dan spomina na rajne, dan žive povezave, izmenjave dobrin med nami in pokojnimi. Drugu drugim smo v veliko pomoč. Vsem skupaj pa so veliki pomočniki sveti v nebesih.

Ves mesec, ki je pred nami in ki se bo na koncu tako pomenljivo prevesil v adventni čas – čas pričakovanja Gospodovega ponovnega prihoda, se radi ustavljajmo pri naših pokojnih: z lepo mislijo, molitvijo in prošnjo, da bi bili mi in oni rešeni grešnih vezi in bi mogli svobodni in prosti kot ena družina častiti neskončno dobrega Boga. Amen.

Franc Likar, župnik