Najprej z besedo zahvale za vašo zvestobo pri vsakodnevni molitvi desetke rožnega venca, s katero dan za dnem in leto za letom skupaj z Marijo trkate na Božje srce v dveh velikih prošnjah Cerkve: za edinost kristjanov in za nove duhovne poklice. Hvala, da ste po večini že mnoga leta členi v dolgi verigi molivcev, ki se je v naši župniji začela leta 1913, torej pred 112 leti. Vrsta vaših prednikov v tej verigi je zelo dolga. Ne bi mogli našteti vseh, ki so že v večnosti – naj jim bo Bog bogat plačnik za kar so se trudili in večna sreča, po kateri so v življenju na tem svetu hrepeneli. Za vse pokojne molivce ŽRV bom daroval sveto mašo prihodnje leto na svečnico ob 9.30.

Na prvi strani vpisne knjige članov ŽRV so zapisane spodbudne besede duhovnika Srečka Gregorca: »Če je kaj dobrega v Ajdovščini morate pripisati molitvi svetega rožnega venca…« Besede, ki niso samo pohvalne, ampak tudi obvezujoče. Z molitvijo rožnega venca kličemo nase, na župnijo in na ves svet Božji blagoslov in srečo. Hvaležni smo za številne zglede molivcev rožnega venca ki nas na to opominjajo.

Posebna zahvala tudi voditeljem posameznih rož, ki ste v rednem stiku z molivci in jih povezujete. Vaše delo je včasih tudi nehvaležno, zlasti takrat, ko je treba poiskati novega molivca, kadar kdo iz skupine umre ali zaradi bolezni ne more več dejavno sodelovati. Želim, da to ne bilo samo breme voditeljev skupin, ampak naloga nas vseh, da imamo v sebi to skrb in mislimo na to, koga bi še povabili med molivce.

Danes smo tu, da se skupaj zahvalimo tudi Bogu za vse milosti, ki jih po molitvi rožnega venca in po Marijini priprošnji prejemamo tako v svojem življenju kakor v življenju našega naroda, Cerkve na Slovenskem in vsega sveta.

Ob takih posebnih trenutkih v resnici doživljamo to, kar je rekel naš najmlajši svetnik Karlo Akutis, da je rožni venec najlepše srečanje dneva oziroma najkrajša pot v nebesa. Rožni venec je res nekaj posebnega. Lahko rečemo, da je, hvala Bogu, postal tudi del naše verske slovenske kulture. Je molitev, ki nas povezuje, molitev, ki nas posvečuje in molitev, ki nas prečiščuje.

Molitev nas povezuje

Ko molimo rožni venec, ko premikamo jagode skozi svoje prste, nas ta molitev povezuje z drugimi ljudmi, ki molijo isto in na neviden način ustvarja iz posameznikov družino.

Vsi imamo, hvala Bogu, verjetno v najglobljem spominu dogodke, priložnosti, obraze, ki jih vidimo, ko molimo rožni venec. Naj si bodo to starši, naše družine, bratje in sestre, kdorkoli. Ob katerikoli priložnosti, ko smo molili rožni venec, smo bili bolj eno, bolj skupaj, bolj povezana družina. Zato je na mestu, da se danes zahvalimo za naše družine, za naša občestva, za tiste molivce, ki so z molitvijo gradili Cerkev, Božje ljudstvo.

Molitev nas posvečuje

Posvečuje nas zato, ker v rožnem vencu izgovarjamo besede, ki so od Boga, Božje in z njimi vstopamo v Božjo zgodbo. Ob molitvi rožnega venca se pred nami odpira vsa odrešenjska zgodba, katere del smo tudi sami.

Bog vedno znova vstopa v ta naš svet na način, da se človeka dotakne tam, kjer je: kjer se rodi, kjer stopi na pot, kjer se trudi iskati sebe, bližnjega in Boga. Rožni venec nas pelje v vse skrivnosti Božjega učlovečenja, oznanjevanja, trpljenja in smrti, vstajenja in življenja v večni slavi. Vsaka beseda, izgovorjena v rožnem vencu, je posvečena in ima moč spreminjati naše življenje.

Molitev nas prečiščuje

Prečiščuje in umirja. Ko molimo, postavljamo pred Boga to, kar smo. Prinašamo mu svoja veselja in svoje prošnje, večinoma verjetno svoje stiske. Molitev nas želi umiriti, ker nam želi govoriti in povedati, da vse, kar nosimo in kar smo, kar se nam zdi včasih pretežko in prehudo, Bog sprejema. Vse to Marija izroča svojemu Sinu, mi pa postajamo lažji. Postajamo bolj odprti in ob tem moremo osvobojeni zadihati s polnimi pljuči. Molitev nas prečiščuje, ker nas umirja v Božjem naročju.

Molitev za mir, spravo in vero

Zato se danes, ko ne samo razmišljamo o molitvi, ampak tudi molimo z Marijo in vso Cerkvijo, še posebej povežimo v treh velikim namenih Cerkve. Verjamem, da vsi molite več kot eno desetko na dan, tudi za mnoge druge namene, kakor sta ta dva v ŽRV – za edinost kristjanov in za duhovne poklice.

Prva je molitev za mir, h kateri nas je v letošnjem oktobru še posebej spodbujal papež Leon in z njim pastirji naših krajevnih Cerkva.

Prošnja za mir je vedno znova velika prošnja vseh vernih. Molitev rožnega venca je bila v resnici rojena iz hrepenenja po miru tistega daljnega leta 1571, ko se je zgodila za tisti čas in za prihodnost Cerkve odločilna bitka med krščanskih in poganskim svetom. Po Marijini priprošnji in po molitvi vsega Božjega ljudstva, je Bog kristjanom podelil zmago in moč. V zahvalo za to bitko je potem papež uvedel praznik rožnovenske Matere Božje 7. oktobra.

Zavedamo se, koliko bojev in bitk kristjani vseskozi živimo in bojujemo. Če se danes spomnimo samo tistih, velikih, ki jih imamo vsak dan pred očmi in so zelo boleče, krvave, hude in nevarne. Vse bolj se zavedamo, da ni v človeški moči, da bi zmogli spet najti pot miru, svet potrebuje Božji poseg in Božjo milost. Ta je lahko izprošena od molivcev, ki se zavedajo, da je končni gospodar življenja in smrti Bog sam.

Zato vztrajno prosimo tako za Ukrajino in Gazo, kakor tudi za vse nemirne kraje po svetu, pa tudi po mestih na videz mirne Evrope, ko po ulicah pod streli umirajo nedolžni ljudje.

Spomnimo se tudi kristjanov, ki jih nasprotniki dnevno pobijajo samo zato, ker so kristjani. Skoraj v vsaki drugi državi v Afriki se dogaja preganjanje kristjanov, največje v Nigeriji, kjer besni sovražniki vdirajo v cerkve in pobijajo kristjane ter jih izpostavljajo takšnemu ali drugačnemu uničenju in sramotenju. Veliko je trpljenja malega človeka, zato pred Marijo polagamo to krvavečo rano našega krščanstva.

Prošnja za spravo

Druga prošnja, ki jo kot svetoletno prošnjo izrekamo Gospodu, je prošnja za spravo v našem narodu. Ta rana razkola, ki ne neha krvaveti in nas hromi na vsakem koraku, ne bo nehala krvaveti, če je ne bomo celili z Božjo milostjo. Ta bo najprej posvečevala in prečiščevala nas, da bomo zmogli biti nosilci odpuščajoče Božje milosti, ki bo lahko dosegla, da bomo v naročje naroda in Cerkve sprejeli vse tiste tisoče žrtev in mučencev, ki so bili mučeni in umorjeni po drugi svetovni vojni v naše deželi.

Prošnji za spravo v teh dneh, ko bo na preizkušnji naš odnos do dostojanstva človeškega življenja do naravne smrti, pridružujemo prošnjo za zmago razuma v odnosu do ljudi pred iztekom zemeljskega življenja. Kristjani verujemo, da življenje ni naša last, ampak Božji dar. Bog ga daje in tudi vzame, ko pride njegov čas. Naša naloga je, da ga spoštujemo in varujemo. Pravo sočutje ni v tem, da trpečega odstranimo, ampak, da smo mu blizu, mu s tem lajšamo bolečino odhajanja in mu pomagamo, da umre spravljen, obdan z našo ljubeznijo. Smo pred kulturnim prelomom – od kulture življenja h kulturi smrti. Naša družba izgublja občutek za vrednost in svetost človeškega življenja. Ne pozabimo dodati v eni desetki prošnje za zmago življenja nad smrtjo tudi v našem narodu.

Prošnja za vero

Nenazadnje pa, tretja in ključna prošnja, ki mora biti vedno znova in stalno v naših srcih in na naših ustnicah: prošnja za vero; naj nam Gospod utrdi vero.

Naša vera, ki je tekom stoletij tolikokrat postala zgolj vera besed, vera zunanjosti, vera v moči, v katerih smo bili morda še sposobni graditi cerkve, cerkvice in kapelice. Teh je po naši deželi ogromno, pravzaprav največ med vsemi narodi. Vendar pa ta vera ni več sposobna spreminjati medsebojnih odnosov, iz sovraštva rojevati ljubezen, se iz kulture smrti dvigati v življenje. Ta vera nas ne ustavlja pred hudimi besedami, pred prepiri v družinah, pred nesoglasji v naših občestvih in v naši družbi.

Če se nas bo Gospod po naši molitvi dotaknil v globini našega srca, da bomo pripravljeni evangelij živeti v vsakdanjem življenju, pri vsakdanjih opravilih, v vsakdanjih odnosih – da nas bo vera tam mehčala, prečiščevala in napolnjevala z upanjem – potem nam ni treba skrbeti za prihodnost Cerkve in naroda.

Če pa bo vera ostala le kot del naše kulture, potem bo to kulturo zamenjala kultura tujih narodov, ki bo močnejša, ker bo imela življenje raje kot mi.

Bratje in sestre, molivci so – ste in smo – na nek način še edino upanje. Zato ne popuščajmo v vnemi, kot bi rekel sveti Pavel. Po priprošnji Marije, ki nas vidi in razume, vztrajno prosimo, naj naše iskrene molitve in prošnje prinaša pred Boga, da bomo ostali njegovo, sveto Božje ljudstvo. Amen.

Franc Likar, župnk