Ljudje smo zelo občutljivi na to, kakšni smo v očeh drugih. Ob iskanju svoje podobe se zelo radi primerjamo z drugimi: smo boljši ali slabši, bolj sposobni, pametni, gibčni, iznajdljivi kot drugi. Od primerjave in vrednotenja drugih je odvisen občutek lastne vrednosti. Kaj hitro pa pridemo v položaj, da se postavimo nad druge, ko se ustavljamo ob njihovih hibah, napakah ali celo grehih.

Na to napačno izhodišče nas opozarja Jezus s priliko o farizeju in cestninarju. Zelo sta si različna, kar nakazuje že njuna telesna drža. Farizej se postavi na vidno mesto, stoji vzravnano, samozavestno v svoji prepričanosti vase. Cestninar stoji zadaj, kot da se sploh ne spodobi, da je prestopil prag templja. Njegova sklonjena drža in v tla uprt pogled kažeta, da se čuti nevrednega in majhnega.

Različna sta si tudi v tem, kaj prinašata pred Boga. Farizej s ponosom polaga pred Boga svoje natančno izpolnjevanje zapovedi, cestninar pa se zaveda svoje osovraženosti od ljudi, ker neusmiljeno terja davke in jih na svojo pest zvišuje.

Najbolj pa bode v oči duhovna drža enega in drugega. Farizej sploh ne moli, ampak pričakuje od Boga pohvalo. Pričakuje tudi kazen za grešnike, ko s prstom kaže na cestninarja. Cestninar za razliko od farizeja ne izgublja besed; pred Bogom je takšen kot je, grešen in beden, potreben Božjega usmiljenja.

Priliko bi zelo narobe razumeli, če bi rekli, da je zunanje izpolnjevanje predpisov in s tem izkazovanje vere, nekaj slabega in odvečnega. Vse to je potrebno, vendar skupaj z ustrezno notranjo držo. Pred Boga moramo stopiti kakršni smo, dobri in slabi, pravični in grešni. Kar je v nas dobrega, je Božji dar in Bogu zato dolgujemo hvaležnost. Dobri smo po zaslugi Boga, ne po zaslugi nas samih. Apostol Pavel nas opozarja: »Kaj pa imaš, česar bi ne prejel? Če si pa prejel, kaj se ponašaš, kakor da ne bi prejel?« In če smo grešni, ni še vse izgubljeno. Le Bogu je treba priznati svojo obremenjenost in jo položiti predenj. On nam odgovori s svojim usmiljenjem.

Današnji človek ima z razumevanjem tega precej težav. Živimo v dobi sprevračanja vrednot. Nič neobičajnega ni slišati grešnike, ki se s svojo grešnostjo hvalijo in prezirajo poštene vernike, ki hodijo v cerkev. Filmi, spletne strani, romani in dnevni tisk grešnike spreminjajo v junake: dobrosrčen tat, prijazne prostitutke, goljuf z velikim srcem… Za kristjana obstaja velika nevarnost, da na ta način izgubi kompas. Da se to ne bi zgodilo, je na mestu, da redno premišljujemo evangelij. Ob današnjem pa se vprašamo: kateremu izmed obeh molivcev sem bolj podoben? Kakšen prihajam pred Boga. Nikakor ne smemo zanemariti ne Božjih ne človeških zapovedi. Brez izpolnjevanja zapovedi bi namreč padli v strašno nevarnost, da nič ni pomembno in da smo edini sodniki. Pri izpolnjevanju zapovedi moramo imeti v mislih Jezusov opomin: »Tako tudi vi, ko naredite vse, kar vam je ukazano, govorite: 'Nekoristni služabniki smo, naredili smo, kar smo bili dolžni narediti'.« Nikoli, nikoli se ne smemo hvaliti s svojimi dobrimi deli. Zahvala gre Bogu. Nikoli se ne smemo povzdigovati nad druge ljudi kot domišljave veličine in samooklicani sodniki. Ne bo se dobro izteklo. Kaj nam pravi Jezus: »Kdor se povišuje, bo ponižan.« Iskreno prosimo Gospoda, naj nas s svojo besedno in zgledom vodi po poti prave ponižnosti.

Franc Likar, župnik