Ob koncu letošnjega festivala mladih v Međugorju, kjer je bilo zbranih 70.000 mladih z vsega sveta, je župnik tej množici mladih dejal: »Sprejmite rožni venec, Marijino roko, ki vam jo ponuja, da boste v življenju hodili z Jezusom in Marijo. Bodite misijonarji v svoji družini, v svojem mestu in domovini«!

Danes je vse več ljudi, mladih in odraslih, ki iščejo ljudi, ki bi jim pomagali najti pot do Kristusa. Zato se v letošnjem Svetem letu misijonska nedelja ne začne z mislijo na naše junaške in plemenite misijonarje, ampak se začne z mislijo na misijonarje sredi naših družin, naši ulic, mest in vasi. Kajti tam je vse več ljudi, ki ne poznajo ne Boga ne evangelija in se izgubljajo v iskanju življenjskega smisla, ki ga ne morejo najti.

Božja beseda misijonske nedelje nam odkriva mesto, kjer se rojeva misijonsko poslanstvo, to je molitev. Ko nam prvo berilo predstavi ostarelega Mojzesa, ki potrebuje pomočnike, da lahko drži roke dvignjene v molitev, pomislimo nase, da tudi mi pri svojem življenju po veri potrebujemo pomoč drugih, da drug drugega bodrimo, se spodbujamo in si pomagamo.

V drugem berilu se nas dotakne skrb prav tako že starejšega apostola Pavla za svojega mladega sobrata in sodelavca Timoteja. Videl ga je v njegovi mladostni zagnanosti, polni gorečega navdušenja za oznanjevanje evangelija, zato ga prosi, naj bo pripravljen za vsako dobro delo. Obenem pa iz osebnega izkustva ve, da bodo prišle tegobe in stiske, a naj tudi takrat oznanja besedo, vztraja v ugodnih in neugodnih okoliščinah. Naj ga nič ne zlomi in ne zadržuje, ampak naj »prepričuje, graja, spodbuja« s potrpežljivim poučevanjem.

Jezus pa nas danes izziva s svojo priliko o nepravičnem sodniku, ki zaradi nadležne vztrajnosti ubogi vdovi naredi uslugo in ji pomaga. Nato Jezus postavi vprašanje: »Ali Bog ne bo pomagal tistemu, ki je enako vztrajen in nadležen«? Koliko zares verujemo, da nas Bog usliši, ko ga prosimo? Bog je vendar čista ljubezen, ni brezsrčen sodnik, ki se ne meni za ljudi!

V svetem letu smo, ko se zdi, da so nam bolj na široko odprta vrata do Boga, da nam je pripravljen nasuti veliko svojih milosti in darov svojega Božjega življenja. Ali v to zares verujemo? Če samo molimo, pa ne verujemo, da se to, na kar mislimo more zgoditi, se gotovo ne bo zgodilo. Resnično se moramo vprašati, koliko je vere v naših molitvah; ko na primer molimo v skupinah ŽRV za edinost Cerkve in za duhovne poklice, koliko je vere v našem oktobrskem rožnem vencu za mir in tako naprej, do vsake naše najmanjše osebne zadeve. Zato ne pozabimo najprej prositi za vero. Prav ta pomen ima molitev apostolske vere, ki jo molimo na začetku rožnega venca: da nam Gospod utrdi vero in okrepi zaupanje, da bo naša molitev dosegla, kar bomo prosili.

Pri molitvi, na poseben način, ko molimo skupaj, kot občestvo, zbrani pred Najsvetejšim, Bog uresničuje veličastno delo svoje odrešitve. V to moramo trdno verovati. Naša vera je tista, ki nagne Boga k temu, da nam pošlje novih misijonarjev, novih duhovnikov, redovnikov, redovnic; naša vera zaustavlja vojne, rešuje tisoče družinskih stisk in preizkušenj in kliče Božji blagoslov. Amen.

Franc Likar, župnik