Bog vedno dela dobro vsem ljudem, če mu le dovolimo. Zelo pogosto namreč hočemo vse narediti s svojimi močmi, kot je na primer priti do zdravja, do osvoboditve od zla, tega, kar je za nas slabo, do te ali one osvoboditve do notranjega miru in sreče. Zaradi tega mora Boga čakati, da se človek po neštetih neuspelih poskusih končno obrne nanj.

Zapis o Naamanovem ozdravljenju v prvem berilu je poučen. Naaman je bil poveljnik, vojskovodja sirskega kralja. Bil je velik junak, a je zbolel za gobavostjo. Neka deklica iz Izraela mu je povedala za preroka Elizeja, ki ga lahko ozdravi. Tako se je Naaman odpravil na pot v Izrael z vozovi, natovorjenimi z darili za preroka. Ob prihodu mu je Elizej naročil zgolj to, naj se sedemkrat potopi v reki Jordan. Spočetka je bil Naaman zelo trmast in tega ni hotel. Zdelo se mu je poniževalno, kot da se Elizej iz njega norčuje. Rekel je, da bi to lahko naredil tudi v domači reki in ne bi delal tako dolge poti. Končno so ga služabniki le pregovorili, da je naredil kar mu je prerok naročil in se sedemkrat potopil v reko. Ob tem je doživel popolno telesno ozdravljenje in priznal, da je to Božje delo. Takoj nato je izpovedal vero v Izraelovega Boga. Njegovo srce se je v tistem trenutku navezalo na Gospoda. A prej se je moral pred njim ponižati, da je v sebi prebudil zaupanje: Gospod je tisti, ki me lahko reši stiske, drugje ni pomoči. Samo zaupanje rodi čudež. Za Naamana je bil deležen kar dveh: ozdravitve od gobavosti in spreobrnjenja. Kakšen čudež bo Bog storil človeku, odloča Bog sam. Samo On tudi ve, kateri čudež je za nekoga pomembnejši in česa najbolj potrebuje: morda je to ozdravitev od napuha in pomanjkanja ponižnosti, kot pri Naamanu. Telesna ozdravitev je bila samo podpora in pomoč tej notranji ozdravitvi.

Vse to je dovolj velik izziv tudi za nas, da razmislimo o sebi in kje najbolj potrebujemo Božjo pomoč: je tudi za nas to napuh – zanašanje nase, prevelik ponos, naša samovolja, premajhno zaupanje v Boga, prešibka vera. Sem vedno pripravljen priznati Bogu, da ve in zna bolje od mene?

Naaman je vnaprej pripravil darila, da bi jih izročil preroku, če bo ozdravljen. Človek je za svoje zdravje pripravljen veliko žrtvovati, pravzaprav vse. Prerok Elizej pa je darove zavrnil. Tega ni storil, da bi se izognil sumu podkupovanja v modernem pomenu. To je storil zato, ker je ozdravljenje Božji dar, ker Bogu ne moremo povrniti na tak način. Je pa nujno nekaj drugega. To je hvaležnost. Hvaležnost je drža ponižnega človeka, ki je odkril, da je vse dar. Da je dar njegovo življenje in da je največji dar Bog sam, ki skrbi zanj. Ko to spoznam, morem Bogu dovoliti, da mi izkaže milost, kakor sam želi in ve, da je zame najbolj prav.

Da more Bog v nas narediti velike stvari potrebuje naše ponižno srce, očiščeno zahtev in pogojev, ki jih tako radi postavljamo Bogu. To Bog potrebuje tudi v zameno za svoje dobrote, skupaj s hvaležnostjo, ki je najiskrenejši izraz vere. Kako zgovorno nas na to spomni tudi primer iz evangelija: od desetih gobavcev se je prišel zahvaliti samo eden. Samo ta je od Jezusa zares prejel vse, kar mu je namenil. Samo njegova ozdravitev je bila trajna, ker je v njem zbudila vero in hvaležnost. »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« Kaj bi ti sicer koristila ozdravitev, če se v človeku ne prebudi vera.

Franc Likar, župnik