Zakaj vse to? Svet se je usodno oddaljil od Boga. Z zanikanjem Boga in teptanjem njegovih zapovedi se je zapletel v zanke zla, iz katerih kot da se ne more več izvleči. Zanikanje Boga ga je pripeljalo do zanikanja človeka. Na ta greh nas spomni primer bogataša in ubogega Lazarja iz današnjega evangelija. Je primer skrajnega egoizma. Človek vidi le sebe in ne vidi preko svoje polne mize, da na drugi strani leži revež, ki kliče po pomoči. Na koncu izvemo, kako se je zgodba končala pod vidikom večnosti, nič pa ne izvemo, kako se je končala na tem svetu, pri tisti mizi. Morda se je bogataš delal, da reveža sploh ne vidi, morda ga je zapodil, morda pa ga je celo ubil, da se je znebil in mu ne bo več zbujal slabe vesti. Egoizem namreč nima meje, do kje se sme. Egoizmu ni mar človekovo dostojanstvo. Pomembna je le njegova polna miza in vse, ki bi si upal pobrati drobtino, lahko mirno ubiješ z izgovorom, da te je revež ogrožal. Prerok Amos pa že vidi konec Izraelovega veseljačenja in njihovo korakanje na čelu izgnancev v Asirijo. Takšen je konec zanikanja Boga.

To je svet brez Boga, ki smo ga z egoizmom zgradili in mislimo, da bo vedno tako. A kot izgleda, se čas izteka. Bog, ki je dal deset zapovedi bo v trenutku, ki ga je določil, terjal odgovor. To, kar nam Bog vseskozi govori, smo razglasili za prazno bajko. Kakšne zapovedi! Kakšni zakramenti! Kakšna molitev!

V stanju, v kakršnem se nahaja današnja Evropa, bi morali biti vsi na kolenih pred Bogom. Ko bi tega bili sposobni, ko bi to znali, bi morda bila tudi rešitev.

Na papežev poziv k molitvi rožnega venca in na prošnjo škofa Petra odgovorimo kot posamezniki, kot družine in kot skupnost. V cerkvi vsak dan pred mašo molimo rožni venec. Ob nedeljah bomo v oktobru v ta namen imeli popoldansko rožnovensko pobožnost pred Najsvetejšim. Ne preslišimo prošnje voditeljev Cerkve. Morda smo mi tista sila, ki z molitvijo zmore to, česar ne zmorejo nesposobni svetovni voditelji.

Franc Likar, župnik