Praznik povišanja svetega Križa nam postavi Jezusov križ kot simbol življenja in odrešenja, s tem pa tudi smisla trpljenja in smrti. O tem nam spregovorijo vsi trije svetopisemski odlomki.

Prvo berilo nas popelje v puščavo, skozi katero izvoljeno ljudstvo potuje naproti obljubljeni deželi. Zaradi težkih razmer na potovanju so začeli izgubljati zaupanje v Boga, voditelju Mojzesu pa so se začeli nevarno upirati. Mera je bila polna, ko so jih začele pikati strupene kače in so zardi tega mnogi umrli. Bog pa v tej stiski pokaže svoj pravi obraz, ki ni takšen, kot so ga v stiski videli ljudje. Ne zapusti jih, ampak na čudežen način reši z bronasto kačo na drogu. Dovolj je bil pogled nanjo, ko je koga pičila kača.

Cerkev v tej bronasti kači in drogu prepozna Kristusov križ in pove, da od tu prihaja rešitev. Kaj vse nas v življenju pika in zastruplja. Koliko strupa vbrizga v nas družbena klima javno mnenje, ki z vsemi močmi in sredstvi zastruplja naš odnos z Bogom, zastruplja odnose med ljudmi, v družinah, med narodi, ko se zdi, da je svet smrtno zastrupljen.

Ali ima Bog na vse to za nas kašen odgovor. Govori nam: ozrite se na Kristusov križ. Namesto ranjenega človeka je na njem umrl Božji Sin. On je »protistrup« za našo zastrupitev z grehi.

Drugo berilo nas popelje v središče vere. Jezus se ni oklepal veličine Božjega sinovstva, ampak je bil Očetu pokoren do smrti na križu. Pokazal je, da se resnična moč razodeva v ljubezni. Križ ni poraz, križ ni usoda, ampak prostor preobrazbe. Pripadati Kristusu pomeni, da v težke življenjske dogodke in situacije ne vstopamo sami, ampak skupaj z Jezusom, zazrti v njegovo ljubezen do konca.

Evangelij nam razodene najglobljo resnico: »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina.« Če bi iz celotnega Svetega pisma potegnili samo ta stavek, bi o Bogu povedali vse.

Križ – Jezusov, pa tudi križ vsakega od nas, je most, po katerem pride Bog do nas, pa tudi mi k njemu. Križ je prostor najpristnejšega srečanja Boga in človeka. Nikoli kazen, vedno pomoč in rešitev.

V svetem letu Cerkev želi, da smo romarji upanja. To pomeni tudi, da svoje upanje prepoznamo v Kristusovem križu. Svet nam dostikrat ponuja lahke rešitve in jih odene v neštete laži in zavajanja. A naše življenje v resnici uspeva in nekaj velja, ko gre skozi marsikaj takega, kar svet zavrača: skozi vztrajnost, zvestobo, služenje, odpoved, odpuščanje. Vse to nas prečiščuje, utrjuje in napravlja bolj zrele in bolj Božje. Bolečine ne odrivamo, ampak osmišljamo s pogledom na križ. Zaradi odrivanja misli na bolečino, na trpljenje, dostikrat »zmrznemo« ob bolečini drugih. Ne vstopimo vanjo, ampak se umaknemo. Ker ne znamo, ker se ne znajdemo, ker nas je strah. Jutri na god žalostne Matere Božje obhajamo dan žalujočih; z namenom, da bi se učili biti ob tistih, ki so zaviti v bolečino. Da se ne bi umikali, ampak da bi znali in zmogli biti ob njih.

In nenazadnje, današnji praznik nas vabi, da pred Križanim odpremo vsak svojo zgodbo, da položimo predenj svoje ranjenosti. Ko nas je strah, ko nas zastruplja greh, se ne umikajmo, ampak se ozrimo nanj, ki nam prinaša rešitev.

Franc Likar, župnik