Počitniški dnevi so za nami . Marsikaj lepega bo ostalo v spominu, za kar bomo rekli Bogu hvala, pred nami pa je čas dela, učenja in raznih obveznosti, ki jih med počitnicami ni bilo. Ob izpolnjevanju vseh nalog bomo postajali modrejši, notranje bogatejši in zato tudi srečnejši. To je nenazadnje naše poslanstvo na tem svetu. Koliko modrosti si je človek nabral skozi stoletja in tisočletja, ker je sledil svojemu notranjemu nagibu po napredovanju, po novem znanju in nagibu po iskanju smisla.

Tako smo danes v Božji besedi najprej naleteli na starozaveznega modreca, ki je svoja iskanja in izkušnje strnil v knjigo modrosti, kot jo poznamo v svetem pismu. Med mnogimi modrimi izreki danes razmišlja o tem kako človek težko razume Božje odločitve. In zakaj je tako? Zato, ker se preveč ukvarjamo z minljivimi rečmi in smo obremenjeni z lastno minljivostjo. »Minljivo tlači telo in dušo«. Preveč smo zaskrbljeni zaradi tega, ker nam toliko stvari uhaja iz rok ali pa ne gredo po naših načrtih. Škoda, kam gredo naše skrbi, naše moči, za kaj zapravljamo čas. Ker se ustavim pri tem, kar vidim, moj pogled ne doseže tistega, kar mi želi pokazati Bog. Božja modrost pa je nad tem, pri čemer se navadno ustavljamo ljudje.

Bog se ne ukvarja s takimi minljivimi malenkostmi . Tisto, kar imamo mi za silno pomembno, pri Bogu pomeni malo ali nič.

Odkrivanje sveta in njegovih danosti, nabiranje znanja je doslej človeku ogromno koristilo s tem, da je iznašel in še vedno izumlja nove tehnične rešitve in izboljšave, da je življenje lažje in lagodnejše, z manj fizičnega trpljenja, da se zdravijo številne bolezni. S spoštovanjem lahko priznamo, da sta znanost in tehnologija naredili velike korake. Da zmoremo vse to koristno uporabljati, se mora večati naše znanje. Zato imamo šole in neštete izobraževalne ustanove in načine. Drug drugega pri tem spodbujamo in si pomagamo.

Težava pa nastane, kadar na račun vsega tega pozabljamo na odkrivanje Božje modrosti in poglabljanje v to, kar nam ima ob vsem tem povedati Bog. V marsičem tudi zelo zavozimo. Najprej v našem odnosu do stvarstva. Nekje sem te dni prebral, da niso edina grožnja človeštvu kupi orožja ampak tudi kupi plastike, ki polnijo oceane in ves naš svet. Dalje lahko še bolj zavozimo v odnosu do človeka, do človeškega življenja in dostojanstva. Priča smo teptanju vrednot, svetosti življenja, kot da sem samo jaz in moj egoizem. Morda bomo kmalu tako daleč, da bomo več storili in potrošili za varovanje živali kot človeka. Vse to zato, ker smo spregledali, kaj nam je Bog naročil ob stvarjenju sveta.

Kje smo skrenili? Danes na katehetsko nedeljo lahko rečemo, da smo skrenili tudi v vzgoji, pri oblikovanju otrok in mladih, ko nista uravnotežena znanje in duh. Slomšek je zapisal, da »samo z znanjem obložen um dela mrzle razumnike, ne pa tudi dobrih ljudi. Časi so taki, kakršni smo ljudje. Do boljših časov bomo prišli le preko boljši ljudi, če jih bomo vzgojili.«

Pred vami, dragi starši in otroci bo veliko ponudb in možnosti. Poleg šole še ponudb iz sveta športa, glasbe, razvedrila in marsičesa. Pri tem veste, da ni mogoče vsega imeti. Ob vsej ponudbi ne pozabite na duha. In na Boga. Če pozabimo na Boga, ostanemo revni tudi ob odličnem znanju. Bog je naše pravo bogastvo in on nam daje vse, da lahko gradimo svoje življenje in ga peljemo v pravo smer.

Franc Likar, župnik