Božja beseda nas danes postavlja v situacijo, ki večini od nas ni tuja, saj smo že kdaj bili gostje ali gostitelji. Spomni nas na bonton, na način obnašanja v družbi in pove, da ima za podlago PONIŽNOST. To sporočilo nam najprej posreduje modri Sirah kar smo prebrali v 1. berilu in nato Jezus v evangeliju. Jezusu je povod za to dalo obnašanje farizejev na gostiji, kjer je bil tudi sam navzoč. Farizeji so bili polni sebe, in v svoji prevzetnosti so seveda opazovali Jezusa, ki je bil zanje najbolj moteč element na gostiji: kam bo sedel. Če bo sedel blizu gostitelja, se dela pomembnega, če pa bo sedel nekam na vogal, se pretvarja, da je ponižen. Take vnaprejšnje sodbe so bile značilne za farizeje.

Jezus je situacijo izkoristil za katehezo. Ne gre za sedežni red pri slovesno pogrnjeni mizi, ampak za situacije v vsakdanjem življenju, v katerim mora vsak pokazati, kdo v resnici je in kako gleda na druge ljudi. Jezus vsakemu človeku, takrat in danes, svetuje, naj se trudi čimbolj spoznati samega sebe, svoje dobre in slabe lastnosti, svoje kvalitete in pomanjkljivosti. Kajti, bolj kot človek pozna sebe, lažje bo našel svoje mesto, tisto pravo mesto, na katerem ga ne bo sram. Človek mora spoznavati svoje talente, prednosti, pa tudi svoje slabosti, da nima o sebi previsokih misli. Ko se dovolj pozna, ko si prizna to in ono, dobro in slabo, se bo sprejel takšnega kot je in bo vedel, kje je njegovo mesto: v družini, v šoli, v službi, med sosedi, med prijatelji, v cerkvi. Ima krepost, ki ji rečemo ponižnost. Ta človeku pomaga, da se Bogu zahvaljuje, da je takšen kot je; da ima te in te darove, s katerimi lahko živi in pomaga živeti drugim.

Tisti, ki sebe zares pozna, se ne dela boljšega in pametnejšega od drugih, vsakega človeka spoštuje in na nikogar ne gleda zviška. Pa tudi o sebi ne razmišlja kot o nekom, ki je brez vsake vrednosti 'niče', da ga vsi v vsem prekašajo, sebe ne podcenjuje. Zaveda se svoje vrednosti, svojih kvalitet, seveda v ponižnosti.

Človek, ki pozna sebe in se prav ceni, tudi ve, kaj pomenijo besede zapisane v Izaijevi knjigi: »Poklical sem te po imenu, na svoje dlani sem te zapisal, moj si!« Ve, za kaj naj bo hvaležen. Ve, da je Božjih očeh dragocen takšen kot je.

Kdor prav pozna sebe in se sprejema, more razumeti in sprejemati druge ljudi. Spoštuje njihove odločitve in ravnanja in se zaveda, da ni njegova naloga bližnje ocenjevati in komentirati vsako njihovo ravnanje. »Kdo sem, da sodim bližnjega?« Sodbo vedno prepušča Bogu, ki človeka edini do kraja pozna. Na to nas še posebej opozori drugo berilo, kjer apostol Pavel pove, da je Bog sodnik vseh. Mi pa smo poklicani, da kolikor je v naših močeh, vsakemu spoštljivo stojimo ob strani z besedami, dejanji in molitvijo.

Ne smemo prezreti še zadnjega odlomka evangelija, kjer se Jezus ne obrača na goste, ki sedajo za mizo, ampak na gostitelja. Opozori ga, naj ne bo preračunljiv. Naj ne dela dobrega zaradi pohvale ali plačila. Jezusov učenec je vedno prostovoljec in ne pričakuje za svojo angažiranost niti pohvale, še manj priznanja in nagrad. Dela dobro, ker ljubi Boga in bližnjega. Dela dobro za ljudi, ki potrebujejo njegovo pomoč in pri tem posnema Jezusov zgled: daje življenje za druge in svoje življenje izroča v Božje roke.

Franc Likar, župnik