V poletnih dneh, ki se iztekajo, smo vsak na svoj način iskali priložnosti za oddih in osvežitev. Božja beseda pa nas je vsako nedeljo vabila k razmisleku o naši življenjski poti in cilju, kakor da bi nas opominjala, da na duhovni poti ni počitka. Zelo izzivalna je tudi današnja Božja beseda. Neimenovani Jezusov sogovornik je Jezusu postavil vprašanje »Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?«

To je pogumno vprašanje, ki si ga ne upa postaviti vsak, gotovo pa se vsaj kdaj pojavi v srcu vsakega vernega človeka. Ko se poskušamo vživeti v tega spraševalca, se zdi, da gre za človeka, ki bi rad dosegel nebesa, a nosi v sebi bojazen in strah. Vznemirja ga misel, ali sploh ima kakšno možnost, da bo deležen večnega življenja. Če bo dobil odgovor, da je teh veliko, bo vsaj malo pomirjen – ima nekaj možnosti in gotovo si ne želi Jezusovega odgovora, da bo teh malo.

Odgovora na vprašanje, kot ga je zastavil, pa pravzaprav ne dobi. Jezus namesto odgovora ponudi nasvet: »Trudite se, da vstopite skozi ozka vrata.« Kaj so ta ozka vrata? Vrata kot takšna pomenijo prehod: iz enega prostora v drug prostor, od enega človeka k drugemu človeku, iz enega kraja bivanja v drug kraj. z očmi vere iz zemeljskega bivanja v večnost. O teh vratih Jezus večkrat spregovori, med drugim jih opiše tudi, da so ozka, kot smo slišali danes.

Skozi ozka vrata je težko vstopiti iz različnih razlogov.

Prva ovira je, če si preveč obložen s tovorom. Jezus nam želi povedati, naj svojih src ne obtežujemo s pretirano navezanostjo na materialne stvari. So prtljaga, ki je ne moremo vzeti čez prag smrti.

Druga ovira, ki je še hujša, da smo sami »predebeli« Potrebno je hujšanje, premagovanje, potrpljenje in prenašanje trpljenja. Pogosto je res, da človek, ki veliko trpi, tudi telesno hujša. Potrebno je tudi v duhovnem smislu. To pove 2. berilo, ki pravi, da Bog svoje ljubljene vzgaja v šoli trpljenja in potrpljenja. Tu se izkaže iz kakšnega materiala smo.

Tretja ovira, ki nam brani vstopiti skozi ta vrata, je napuh. Potrebna je ponižnost. Verjetno vsi poznate pogosto omenjen primer vhodnih vrat v baziliko Jezusovega rojstva v Betlehemu. Tako nizka in ozka so, da se mora še otrok skloniti. Če se hočeš približati Bogu, moraš priznati svojo majhnost in s skloniti pred Božjo veličino. Namesto »jaz znam, jaz vem, jaz zmorem« mora v meni prevladati vera, da »da je Bog tisti, ki ve, ki zna in ki zmore.« Vse to so ozka vrata. Zato od mene zahtevajo zavzetost, odločnost, vztrajnost, predvsem pa nenavezanost, potrpežljivost v preizkušnjah in ponižnost. Vstop skozi ozka vrata od nas zahteva, da odvržemo vse nepotrebno, kar nas teži in ovira na poti: jeza, zamere, zavist, nevoščljivost, razvade, duh uživaštva.

Ko tako razmišljamo, na postane jasno, da je Jezus v resnici odgovoril na vprašanje, koliko bo zveličanih, oziroma, da nam ni potrebno to vedeti, da to za nas nič ne pomeni. Pomembno je, kaj zato storimo. Jezusova prispodoba o ozkih vratih nas opomni, da se ne smemo varati, ko bi mislili, da imamo kar avtomatično pravico do vstopa. Nekateri bodo trkali, pa bodo dobili odgovor, da so Jezusu nepoznani. Saj si učil po naših ulicah, saj smo s teboj jedli in pili… saj je moja babica hodila ob nedeljah v cerkev in je molila.

Sveto leto, ki ga obhajamo, je prav te vrste Jezusov opomin. Naše življenje ne sme biti brezglava hoja po ravni in široki cesti, ampak resno in zahtevno romanje z jasnim ciljem. Na tej poti ni vseeno, kakšne odločitve sprejemamo in kako živimo. Naj nam bo podoba ozkih vrat resen in dobronameren izziv.

Franc Likar, župnik