Današnja Jezusova beseda zveni dokaj neprizanesljivo, neizprosno in trdo. Govori o ognju, o razdoru, kot da bi pozival k spopadu. Kako naj spravimo te besede v sklad s katerimi drugimi njegovimi besedami, na primer tistimi, ki jih je izrekel pri zadnji večerji: »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem…« Ali je tudi Jezus menjaval svoje mišljenje, enkrat tako, drugič drugače, kot je naneslo.

Še bolj nas zmedejo besede o ognju in razdeljenosti ob podatku, da ne misli na neko oddaljeno razdeljenost, na primer tisto, ki se dogaja med sprtimi narodi, v vojnah in spopadih, ampak na razdeljenost doma, v družini, med ljudmi, ki so si po logiki najbližji.

Vsem nam je iz Svetega pisma poznana podoba mavrice, ki jo je Bog razpel po vesoljnem potopu kot znamenje, da vode ne bodo nikoli več pokončale življenja na zemlji. In ker je Bog zvest besedi, ki jo izreče, je pač veljala obljuba, da voda ne bo več sredstvo pokončevanja. Vendar je potreba po očiščevanju ostala, saj so novi rodovi po vesoljnem potopu spet grešili, enako kot prej. Namesto vode je zato začel nastopati ogenj. Tako imamo neštete prispodobe, ki govorijo o očiščevanju z ognjem. Preroki, tudi Janez Krstnik, so govorili o ognju, ki bo sežgal pleve, ali ljuljko, ali ogenj, v katerem bo škripanje z zobmi. In če smo pri branju pazljivi: v ognju bo vedno sežgano samo tisto, kar je slabo, kar prinaša zlo: sežgane bodo pleve in ne tudi zrnje, sežgan bo plevel, ne posejane rastline; sežgani bodo grehi in ne kreposti, slaba dejanja, nikakor pa ne tudi dobra. To pa pomeni, da ogenj ne uničuje, ampak rešuje. Ogenj naredi, da se ohrani tisto, kar je dobro. Vsak kmet, pa tudi preprost vrtičkar ve: če je plevel dovolj zgodaj uničen, se ne bo zasejal za naslednjo sezono.

Kaj Jezus s tem sporoča: da je prišel reševat in ne uničevat. Zato namen Božjega ognja ni uničenje ali trpinčenje grešnika, ampak je sredstvo, način, kako želi Bog uničiti zlo, očistiti človeka, da bo naprej spet lepše uspeval.

Žal se vedno najdejo tudi med kristjani ljudje, ki so oznanjevalci Božje grožnje, sejalci strahu, kako bo ves svet naenkrat pokončan, ker je tako zelo pokvarjen, da tako res ne gre več naprej. Pri teh grožnjah jim pride prav tudi današnji evangelij, a samo zato, ker ga razumejo po svoje: narobe in popačeno. Ogenj, ki ga je prišel prižgat Jezus, rešuje, očiščuje in ozdravlja. To je ogenj njegove besede, to je ogenj Svetega Duha, ki ga prižigajo zakramenti.

Res pa je, da ta ogenj tudi razdeli. V svetlobi in toploti tega ognja nihče ne more ostati ravnodušen in v dvoumnosti, v megli in nejasnosti. Nihče ne more hkrati govoriti 'da' in 'ne', nihče se ne more sprenevedati, ne more zamenjati laži z resnico, zla za dobro, greha za krepost. Ta ogenj gre v resnici v globino človeka in zareže do ločitve duše in duha, presoja vzgibe in namene srca, kot pravi apostol Pavel v istem pismu Hebrejcem, iz katerega je vzeto današnje drugo berilo.

Seveda je še kako mogoče, da se človek odpove temu ognju, da sklene ta in oni kompromis in misli, da bo tako ohranil ljubi mir, da v hiši ne bo »zagorelo«. Jezus pa je sposoben ne sklepati kompromise in ustvarjati mir. Ker se ne odpoveduje resnici, gre raje v smrt na križu in je zvest ljubezni do konca. In do vseh: tudi do očeta, ki je proti sinu, do matere, ki je proti hčeri, do tašče, ki se zaganja v snaho, in do snahe, ki ji vrača milo za drago. Do mene in do vseh, ki so proti meni in tisti, proti katerim sem jaz. Tako nas vse odrešuje. Vabi nas, da se tudi mi prepustimo temu ognju, ki je ogenj miru in ljubezni.

Franc Likar, župnik