Tisti, ki imate kaj poznanstva s skavti, poznate njihov pozdrav, ki se glasi: »Bodi pripravljen! Vedno pripravljen!«. Ta pozdrav nosi v sebi pomembno sporočilo, je na nek način program skavtstva: biti pripravljen za vse, kar je dobrega, delati dobro, graditi dobre odnose.

O nenehni pripravljenosti nam govori tudi današnja Božja beseda, kakor da bi nas opozarjala, da smo vsi na tem svetu neke vrste skavti, da na tem svetu le taborimo in da pride trenutek, ko je treba šotor pospraviti.

Stara zaveza nam poroča o Izraelcih, v kako močnem hrepenenju po svobodi so živeli v egiptovski sužnosti. V sebi so imeli tudi silno močno vero, da jih bo v nekem trenutku Gospod obiskal in rešil, da so živeli v silni pripravljenosti na ta trenutek. Prvo berilo pravi, da tako zelo, da so se že vnaprej Bogu zahvaljevali za uslišanje, ko na zunaj ni bilo še niti enega znamenja, ki bi nakazovalo rešitev.

Apostol Pavel v 2. berilu omenja Abrahama, moža, čigar vera je bila eno samo pričakovanje Božjih sporočil in naročil; do skrajnosti pripravljen, da vsak trenutek odgovori na Božji glas.

O pripravljenosti pa na še posebno krepak način spregovori Jezus v evangeliju: »Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane… bodite podobni ljudem, ki čakajo, da se gospodar vrne, da takoj odpro… blagor budnim…«. Na koncu pa opozori še na nevarnosti, ki budnost zmanjšujejo ali izničijo: ne misliti na gospodarjevo vrnitev, predajanje uživanju in uničevanje dobrih odnosov z ljudmi. Tem nevarnostim je podlegel omenjeni služabnik.

Ob teh evangeljskih besedah pomislimo, da gre za pripravljenost na smrt, za katero pač ne vemo 'ne ure ne dneva'. Pa ni najprej to. Naša nenehna pripravljenost, kot bi rekli skavti, pomeni naše vsakdanje življenje, ki naj bo zaznamovano z dobroto, ljubeznijo do Boga in bližnjega, z graditvijo dobrih medčloveških odnosov. Naša stalna pripravljenost in čuječnost ni mirovanje, živeti prekrižanih rok, potopljen v svoje udobje. Krščansko življenje je budnost, ki ne miruje. Včasih je bil na vrhu zvonika petelin, marsikje ga še vidimo. Obračal se je z vetrom in napovedoval vreme. Zakaj prav petelin, je imelo globlji pomen. Petelin simbolizira čuječnost in bedenje. Kristjan naj bo pozoren na dogajanje okrog sebe, na znamenja časa, kakšni so vetrovi v družbi, v javnosti, kam pihajo, kam kažejo in kaj prinašajo. Ob tem se ne skriva, ampak se izpostavi. Vse to je kristjanova budnost. Biti mora podoben starozaveznemu preroku Habakuku, ki je o sebi zapisal: »Na svojo opazovalnico bom stopil, oprezal bom, da vidim, kaj mi bo rekel Gospod.«

Gospodov zadnji prihod bo razjasnitev naše budnosti in zaspanosti skozi to življenje. Nobenega neprijetnega presenečenja ne bo za tistega, ki je bil vedno pripravljen: ne na smrt, ampak delati dobro, odpuščati, deliti usmiljenje in živeti ljubezen. Kdor se za to trudi, je sleherni trenutek pripravljen tudi na dokončno srečanje z Gospodarjem.

Franc Likar, župnik