Sredi cerkvenega leta, ko ne obhajamo posebnih dogodkov odrešenja z različnimi praznovanji, nam Božja beseda ponudi v razmišljanje različne zadeve vsakdanjega življenja. Spomnimo se na preteklih dveh nedelj s spodbudami o gostoljubju, ali še prej o delih usmiljenja do potrebnih. Danes pa nam posreduje misli o premoženju, o odnosu do materialnih dobrin, ki so ali pa bi lahko bile v naši lasti.

Iz stare zaveze se na to temo oglaša pisec modrostne knjige Pridigar. Za imetje uporabi besedo čudno besedo nečimrnost. Prvotno ta beseda v hebrejščini pomeni para, sapa…, se pravi nekaj, kar se pojavi in hitro izgine in zato nima nobene vrednosti. Pridigar hoče s tem reči: 'vse je nesmiselno in prinaša razočaranje.' V potrditev našteva stvari, za katere se je v življenju trudil in jih izkusil, končno pa je spoznal, da so prazne, kakor lovljenje vetra.

Kaj ga je pripeljalo do tako mračne ugotovitve? Preprosto dejstvo, da bo vse, kar si je z delom, znanjem in spretnostjo pridobil, moral zapustiti človeku, ki se za to ni trudil. Niti ne ve, ali bo človek, ki bo njegovo premoženje dobil z njim modro ravnal ali ne. Vse to ga spravlja v jezo in mu povzroča bolečino, ki je ne bi bilo, če premoženja ne bi imel. Zato se odloči, da bo glede premoženjskih zadev ravnodušen.

Na to temo se oglasi tudi Jezus v evangeliju, ko ga izzove nekdo izmed poslušalcev s prošnjo, naj mu pomagal glede delitve dediščine. Jezus mu takoj pojasni, da to ni njegovo poslanstvo, da je na svetu zato, da priča za vrednote, ki zagotavljajo drugačno življenje: »Nihče nima življenja iz obilice premoženja.«

Dediščina, na katero spomni evangelijski dogodek, je lahko zelo nevarna za medsebojne odnose, je vzrok za mnoge spore med sorodniki. V mnoge družine prinese razdor. Ob denarju in dobrinah se tudi dobrim ljudem, ki živijo v slogi in razumevanju zgodi, da izgubijo glavo. Vidijo samo svoj delež. Vedno se jim zdi premajhen, delež, ki je namenjen drugemu pa prevelik. Sveto so prepričani, da se jim godi krivica in si bodo za vsako ceno izbojevali, kar jim pripada. Ne da bi dvakrat premislili, so za dosego tega dediščino že vnaprej trošiti za sodne postopke, s čimer pa počnejo, kar je še hujše: kopljejo jarke in prepade v svoji lastni rodbini. Vmešajo se še zakonski sopotniki: to ti vendar pripada, pripada tvojim otrokom, to si jim dolžan izboriti. To so sicer drobna, a zelo vnetljiva polena, ki jih nalagajo na že tako razplamtel ogenj, ki ga je vse težje pogasiti. In kako boleče je

Ni zastonj Jezusovo svarilo: »Varujte se pohlepnosti.« Ne mislite na to, kar je na zemlji, opozarja apostol Pavel v drugem berilu. Opozarja nas na nov položaj, ki ga imamo na tem svetu s tem, ko pripadamo Kristusu. Smo novi ljudje in od nas se terja, da tako živimo: ni Juda ni Grka, bogatega ni revnega, ni sužnja ni svobodnega. Zemlja naj bo naš dom in ne bojišče in kar je na njej, naj nam bo vsem odskočna deska za nebesa. Želi nas obvarovati, da bi nam bilo zemeljsko vzrok za pogrezanje v prepad in pogubo.

Zaključimo z vprašanjem: ko se bo naše življenje iztekalo, kaj nam bo takrat bolj drago: veliko premoženje ali nekdo, ki te ima rad, ki te drži za roko in ti bo obrisal zadnjo solzo. Premoženje ali človek.

Franc Likar, župnik