»Gospod, nauči nas moliti!« Ta prošnja, ki so jo apostoli izrekli Jezusu nas spomni na najpomembnejšo krščansko držo, to je molitev. Kristjan brez molitve ne more in tudi ne zmore. Božja beseda nam tudi pove, kakšna naj bo naša molitev. Najprej nas povabi z zgledom očaka Abrahama, ki stoji pred Bogom z vztrajnostjo in celo drznostjo brez primere. Koliko si upa, kako predrzen je pred Bogom. Kar strah nas je pomisliti, kdaj smo mu bili nazadnje podobni mi v svoji molitvi.
Jezus se je pogosto umaknil na samo, da bi molil. Učenci so ga velikokrat našli v pogovoru z nebeškim Očetom, in kot smo slišali v evangeliju, so ga nekoč prosili, naj tudi njih nauči moliti. Radi bi molili, radi bi znali moliti, radi bi prav molili. Vsak, ki bi rad prav molil, velikokrat naleti na težavno spoznanje, da ne zna moliti, da ne moli prav in da njegova molitev ni veliko vredna. Včasih se počutimo, čeprav že dolga leta molimo, kakor nebogljen otrok, ki komajda zna izgovoriti nekaj slabo naučenih besed.
Gospod je takrat učencem pokazal, kako naj molijo in jih naučil Očenaš. Povedal je, da gre pri molitvi predvsem za zaupanje, kakršno velja v odnosu otroka do Očeta. Da mora biti molitev nenehen dialog z Bogom, v katerem je razvidna naša potreba po pomoči. Smo namreč Božji otroci, vsak trenutek odvisni od njega. Molitev je nesmisel, dokler tega ne priznamo. Z molitvijo ne bomo dosegli prav nič, če se čutimo samozadostni, če mislimo, da ne potrebujemo ničesar. K molitvi moramo vedno pristopiti z držo ponižnosti, kot pomoči potrebni ljudje, ki stojimo pred Bogom, ki zmore vse.
Edina prava drža pred Bogom je drža ponižnost, v kateri ga kličemo Oče. Naučiti se kdo je oče, pomeni pridobiti popolno gotovost, da nam ne bo odrekel ničesar, kar nam je v korist. Nikoli ne neha skrbeti za nas. In če nam, za kar smo ga prosili, česa ne daje, je to samo zato, ker tisto ne bi bilo koristno za našo večno srečo. Vse to je sporočilo današnjega evangelija.
Tudi za materialne dobrine smemo prositi, kolikor nam pomagajo, da smo bliže Bogu.
Danes je Krištofova nedelja, ko zbiramo darove za vozila naših misijonarjev po svetu. koliko ogroženih življenje rešijo s prevozom bolnikov, hrane in zdravil. Koliko ljudi lahko prejme zakramente, ker more misijonar priti do njih. V misijonih je veliko krajev, ki so odrezani od sveta, in takšnih, za katere se razen misijonarjev nihče ne zanima. Prinašajo upanje, prinašajo veselo oznanilo evangelija.
Obhajamo tudi nedeljo starih staršev in starejših. Bogu smo hvaležni za mnoge življenjske modrosti, ki so se nabrale v njihovih življenjih. Kristjani starih ljudi ne odrivamo kot nekaj nekoristnega, kar se žal vse bolj glasno razglaša v modernem svetu in tudi v naši deželi ni drugače. Kristjani smo poklicani k spoštovanju in hvaležnosti. Teh drž ne smemo nikdar zanemariti. Ne smemo spregledati tudi tega, da so stari straši in starejši ljudje še vedno tisti, ki verjetno med nami veliko časa namenijo molitvi, za mnoge potrebe tega sveta sklepajo roke in ki kakor Abraham stojijo pred Bogom v bran svoje družine, v bran dežele, v bran domovine, v bran vsega sveta. S hvaležnostjo danes mi vsi prosimo Gospoda zanje, za njihov vzor in zgled molitve.
Franc Likar, župnik
Lokacija: